No, bom še jaz nekaj napisal na to temo, ko sem že ravno na volji. O Kremžarjevi nič, ker po njej še nisem šel, lahko pa povem par splošnih stvari.
Najprej bi se obregnil ob komentar, da smo zdaj v internetni dobi in tako ali tako lahko vsak najde zase dovolj informacij o poteh. To je v samo delno res. Internet ponuja tako razpršenost podatkov in odsotnost odgovornosti, da za manj izkušene planince lahko povzroči celo več škode kot koristi. Tako lahko že na hribi.net najdemo tako komentarje, ki na Prisojnikovem grebenu priporočajo kar navezo (ne samovarovanja!), kot tudi tiste, ki trdijo, da italijanska ferata na Mangart ni nič posebnega. Jasno je, da je vse tovrstne izjave treba jemati z zrnom soli in za kako zanesljivo informacijo je vendarle mnogo primernejši vodnik kot pa internet (ki pa je super za trenutne razmere!). No, delni razlog za tako zmedo je tudi neuporabna klasifikacija poti, po kateri je vsaka pot, kjer je treba malo poplezati, že kar zelo zahtevna. Potem pa se pač pojavijo velike razlike med njimi.
Drugo, kar bi rad rekel, pa je na temo zahtevnosti in varovanosti. Dejstvo je, da sem letos spet nekaj večkrat šel v hribe po kar dolgem premoru in moram rečt da se mi je kar nekajkrat zgodilo, da sem imel na poti največje težave tam, kjer jih po opisu nisem pričakoval. Dva primera: prej omenjeni Prisojnikov greben. Feratica od okna do grebena: enostavno. Par lepih, zabavnih prehodov, nekoliko izpostavljeno, vedno super varovano. Užitek. V nobenem opisu pa nisem zasledil totalno zašodranega spusta v škrbinico nekje na polovici grebena proti vrhu. Tam pa - s šodrom posute plošče, izpostavljen spust, nezavarovano. Kar se mene tiče, mi je čisto jasno, kje sem imel več težav. Pa tega v nobenem opisu ni bilo. Drugi primer: Korenova na Krn. Prva polovica - zahodna drežniška - varovana le izjemoma, skrajno kočljivi prehodi čez strme trave, ko dejansko vsak korak potencialno pomeni zdrs, pot pa je skrajno ozka. Pogosto neprijetno, psihično naporno, zahtevno. Sama Korenova - čisti užitek. Super varovano, lepa plezarija, čim bližje vrhu, tem večji je nasmešek. Lestve? Enako kot bi plezal doma na češnjo. Znova - del, ki je bil opredeljen kot zahteven, se mi je zdel krasen, težave pa sem imel na "lažjem" delu. In jaz tudi micijin post ter reakcije nanj razumem v tej luči. Verjamem, da je pot super varovana. Ampak na vsaki poti se najdejo mesta, ki niso. In tam ima človek (oz. vsaj jaz) celo več težav, sploh če se, kot je pri nas pravilo, pridruži še šoder. Pa čeprav so nemara tehnično "lažja". Mimogrede, to je tudi razlog, zaradi katerega sem v hribih, razen na izjemno zahtevnih poteh, skeptičen do samovarovanja. Preprosto se mi zdi, da so v slovenskih hribih pogosto najkočljivejša tista mesta, kjer komplet nič ne pomaga, in to tudi na zavarovanih poteh.
Čisto na koncu pa še ena misel: pri varovanju je po moje (vsaj na nekaterih poteh) treba met v mislih tudi sestopanje. In jasno je, da lahko v vzponu zlezemo čez marsikaj tudi brez varoval. Ampak vprašanje, če bi jeklenica, ki se ti zdi v vzponu čisto nepotrebna, bila taka tudi, ko bi ob njej sestopal. Zato je po moje tudi to treba upoštevat pri opremljanju poti.
Toliko od mene, pa se opravičujem za off-topic, pa lep večer in naslednji dan želim vsem. In mimogrede, če gre jutri kdo na Grintovec, se utegnemo srečat ...