AI - Zadnja sporočila

Super reportaža o (vsaj meni) nepoznanemu delu Dolomitov.

Ja, res je.
A, kot je napisal Alessio pri temi Vrh Dunje, so problem markacisti, ki so večinoma že v letih, delo pa je večinoma prostovoljno.
Kjer gre pot skozi ruševje, se kar da slediti, čeprav bi bilo potrebno porezati precej rušja. Na travah pa manjka kamnov, kjer se da narisati markacije, zato ni povsod takoj jasno, kje gre pot. Tam bi bilo dobro postaviti količke.
Po drugi strani pa je promet s te strani precej redek, tura pa dobi malo pustolovskega pridiha.

Druga etapa prečenja, nedelja, 17.10.2021
vas Dunja - Dunjski vrh (Vrh Dunje) - Lipnik - Bieliga
Ko zjutraj v Mojstrani opazujem z oblaki zabite vrhove in nizko mejo snega, me že malo skrbi, da bo dolga vožnja zaman. Vseeno nadaljujem in ko se iz Žabnice začnem spuščati proti Tablji (Pontebbi), se vreme izboljša, snega pa tudi na vrhovih ni videti. Ko pa v Dunji vidim SV stran Zuc dal Bora čisto kopno, se dokončno oddahnem. Snega si na jesenski turi res ne želim.
Da se izognem pešačenju po cesti na povratku, si spet pomagam s kolesom. Pustim ga v grapi na začetku (nove) poti 601 in se z avtom odpeljem do izhodišča v vasi Dunja.
Cesto proti zaselku Chiout Pupin zapustim na drugi serpentini in stopim na pot 602. Betonirana potka se vzpenja v ključih in pripelje na vrh hribčka, kjer stoji par hiš. Nadaljujem po kolovozu, ki se kmalu konča in spremeni v pot. Nekaj prvih metrov nad grapo gre pot po kovinskem mostičku/podestu, nato pa se sprememni v čudovito potko. Sicer kar strma, a zelo enakomerna potka pelje po lepem borovem gozdu na vrh Clap Forat. Tu se pokaže Dunjski vrh. Na videz blizu, a pogled vara. Po spustu na sedlo Mincigos, kjer v dolino pelje pot 602a, se pot strmo požene kvišku. Za vzpetino Cuel Formian pa se zadeva malo zakomplicira. Zelo strma pot malo sledi "predorom" skozi rušje, malo preči odprte trave. Med rušjem pogosto "poje" žagica na mojem Victor Inoxu in neubogljive veje malo nauči olike. Škoda, ker nimam s seboj sadjarske "Gardence". Nekajkrat malo begam sem ter tja, da najdem nadaljevanje poti. Izven poti se na strmih travah lahko hitro zaplezaš ali pa utopiš v rušju. Malo pod vrhom pot preči na zahodno stran, kjer je par zaplat snega. Prehod na vrh ni več problematičen in kmalu sem gor.
Vrh je res izjemen razglednik, vidljivost pa neverjetna. Karnijci so kot na dlani. V daljavi zagledam Peralbo in Coglians. Pogled na Montaž pa me osupne. Profil, ki ga kaže iz te smeri, je res izjemen. Kar ne morem odvrniti pogleda, kar se vidi tudi na slikah .
V popolnem brezvetrju in samoti poležavam na vrhu. Če bi lahko, bi dan raztegnil v neskočnost.
Nadaljujem proti Lipniku. Pot je izsekana skozi rušje in lepo prehodna. Očitno gre glavna pot na vrh iz smeri Lipnika. Pot kmalu zapusti greben in se spusti globoko podenj. Pod Lipnikom postane očitno, da se Dunjski vrh vojaškim strategom v prvi vojni ni zdel pomemben, zato nanj niso potegnili nobene vojaške poti. Je pa zato Lipnik prepreden z njimi. Zapustim pot, ki zavije v tunel in preči travnato pobočje in se po neoznačeni mulatjerci vzpnem proti Lipniku. Pod vrhom stopim na označeno pot, ki pripelje s sedla Clap di Jovel in se vzpnem na vrh. Tudi Lipnik po razgledih ne zaostaja. Je tudi čisto v "liniji" preostanka grebena.
Spustim se do sedla Clap di Jovel in stopim na pot 601, ki pripelje s severa. Kmalu se spremeni v široko, travnato mulatjero. Ko zagledam koče na planini Bieliga, jo uberem direktno dol preko travnika in mimo planine do kažipota, kjer je stičišče ceste in poti 601 in začetek 649. Po že znani (novi) poti 601 se spustim do ceste. Lepo speljana mulatjerca je pravi balzam za noge. Kolo me čaka. Na spustu si ob cesti ogledujem table s starimi fotografijami ceste skozi Dunjo. Ponekod je bila speljana precej drugače kot danes. Ko se pelješ z avtom, takih stvari ne opaziš.
Na izhodišču mi je žal, da je dneva konec. Fantastičen dan in prav taka tura.

Zelo lepa in pustolovska tura. Čestitke.
Primus prehodil dvakrat. Enkrat smo zavili gor čez pobočje pod Srednjo špico in šli na Lipnik, nato dol po Bulfonu.
Drugič sem potegnil enako kot ti in nadaljeval do sedla Čez Potoče, skočil še na Lemež, nato pa sestopil po normalki, ker je bila že tema blizu.
Oba "wega" sta edino na karti od Sidarte, Julijske Alpe, 1:50000. Sem jim dal GPS tracke z željo, da zgodovinske poti ne bodo pozabljene.
Na sliki 7 se desno odcepi steza, ki prav tako pelje na Kozji breg, vendar više kot Bulfon. Je pa precej poškodovana zaradi potresov v preteklosti, najbolj od tistega, ki je povzročil odlom, ki je zasul pot na Zaslape. Prečenje mesta, kjer je nastal odlom, je kar nevarno, podobno prečenju plazu pod Javorščkom, le da ni nikogar, ki bi vsekal pot. Jaz sem si pomagal s cepinom.

Meni je še najbolj všeč Jovanova "teorija" o troglavem Labrju. Ima pač tri izrazite vrhove, na kartah je označen le najvišji.

@Hammond
Ne morem trditi, da druge možnosti ni. V kontra smeri tisti abzajl steber vsekakor preprečuje dostop brez konkretnega plezanja.
Bi se pa mogoče dalo z juga. Ker strme trave, prekinjene s skoki ne zgledajo najbolj privlačne, morda še najbolj perspektivno zgleda grapa med vrhoma 2 in 3, tam, kjer se konča prvi abzajl.
Morda kmalu več o tem pove specialist za dostope z juga .

@Žajtam: z imenom je pač tako, da je na DTK25 in Sidartini karti Bohinj ime Vrh Labrje, prav tako na Mapy-u. Na Geopediji žal ni označen, prav tako ga ne omenja Miheličev vodnik JA iz leta 1993. Edino PZS karta JA, Zahodni del, ga označuje kot Vrh Labrja. Če imaš kakšne dodatne vire, se priporočam. Se pa strinjam, da se v slovenščini bolje oz. pravilneje sliši Labrja.
@Lijaneja: ker sem na vseh glavnih vrhovih, recimo da so trije, slikal, sem po enaki metodi s časovno oznako slike poiskal ustrezne GPS točke in preveril višino. GPS sicer malo niha, zato navajam neko povprečno vrednost nekaj točk na okvirno skoraj istem mestu:
1. vrh (sliki 17 in 18, tukaj si bil ti): 2306 mnv (kar dobro ustreza tvoji meritvi)
2. vrh (slika 21): 2313 mnv

Na izrezu panorame s Plaskega Vogla se lepo vidi razmerje višin, tako da bo kar prav.

Tale misteriozni Vrh Labrje zahteva bolj podrobno analizo. Zemljevidi niso v večjo korist, ker tudi na Sidartinem Bohinj, ki je 1:25000, ni mogoče točno določiti lokacije na grebenu.
Zato sem si pomagal s kartami DTK25, kjer grebenu ustreza karta z oznako 1123. Naložil sem jo v Ozi Explorer, noter pa potegnil še moj GPS track, ki sem ga obrezal, da je vseboval le greben med V. Špico in Plaskim Voglom. Track sem še malo očistil redundatnih in "plavajočih" točk.
Potem sem podatke točke, ki ustreza lokaciji Vrh Labrje na karti primerjal z časovnimi podatki v mojih slikah. Izkaže se, da gre za, iz moje strani, tretji oz. najvišji vrh, ki pride po prvem abzajlu in je viden na sliki 21 oz. je na njem narejena panorama 24. Ker gre od vseh treh izrazitih vrhov za najvišjega, bo to kar logično.
Na Jovanovi sliki gre za vrh pod črkami "tro".

@lijaneja
Kje okvirno si šel pa gor? Če gledam tvojo sliko 26, predvidevam da po grapi, ki prereže steno?
Edit:
ker iz juga grebena nisem videl, iz te Jovanove slike vidim, da si šel na desni vrh troglavega Labrja. Prej sem mislil, da na srednjega. Z leve je prehod nanj moja slika 19. Kako je z desne, pa se ne spomnim.

Dan grebenskih prečenj
Ko sem pred kratkim našel opis tega prečenja in občudoval čudovite slike Jovana in ostalih, sem le še čakal na primeren dan, da spet obiščem te, meni silno ljube konce. Zadnji vikend je bil eden najlepših letos, zato ni bilo težko izbrati primerne ture.
Glede na oba lanska opisa sem izbral smer od V. Špičja proti Plaskemu Voglu. Abzajli običajno pomenijo, da gre v drugo smer precej težko.
Na Vršiču me preseneti pogled na megleno plast, ki pokriva Trento na 1300mvn. Precej poznojesenki prizor.
Parkiram pri rampi nad vasjo Na skali. Spodnji del ceste do vasi popravljajo in med tednom je zaprta med 8. in 16. uro.
Kmalu ujamem potko proti Ravnemu dolu. Ko prebijem plast oblakov, zagledam žalostno prizorišče lanskega vetroloma. Gozd dobesedno poraziran. Gozdarji so letos razdejanje pospravili, zato se da priti skozi, kljub temu, da potke ni več. Na čudovitem Ravnem dolu se razpoloženje popravi. Kmalu zagrizem v melišče proti Tumovi. Prehod že poznam, a se ga ne veselim. Šele visoko gori je melišč konec in odpre se prehod levo na greben, po katerem poteka prehod. V iskanju najboljših prehodov kmalu stopim na greben Velikošpičja in markirano pot. Tu srečam prve planince, a gneče ni. Po kratki malici in fotkanju se odpravim po grebenu naprej, čas hitro teče. Vreme je naravnost čudovito.
Z V. Špice se greben globoko spusti do najnižje točke prečenja. Tu je treba narediti tudi edini obvoz; po južni strani. V melišču zasledim zametke stezice, ki pripelje do primernega mesta za vzpon nazaj na greben. Naprej grebena ni treba več zapuščati. Če rečemo Vrh Labrje grebenu med V. Špičjem in Plaskim Voglom, ima tri izrazite vrhove. S prvega sestopim v globoko škrbino. Zaključek sestopa je zoprna, izpostavljena prečnica. Kmalu pridem do okna, kjer se skriva šibka točka srednjega vrha, ki je tudi najtežje dostopen. Raven greben se konča odsekano. Sredi plate čaka sidrišče za spust. Klini so dobri. Pregledam prusik, ki ne kaže znakov starosti, zato ga ne zamenjam. Lahko potrdim, da 30m vrvi zadostuje za oba abzajla. Je pa abzajl precej "luftik". Vzpnem se na tretji, najvišji vrh in ker greben naprej kaže bolj pohlevno podobo, si privoščim malico. Špancir se spet konča odsekano. To bo sigurno drugi abzajl. In res, malo pod robom dva solidna klina in en star in en novejši prusik. V sidrišču je vponka. Med spustom si ogledujem možnost vzpona čez plate na desni. Videti je vsaj štirka, skala pa ne najboljša. Levo in desno tudi ni videti šibke točke. Ja, ta "stražar" kar dobro zapira prehod na greben; v nasprotno smer ni videti primernega prehoda.
Do Plaskega Vogla ni več težav, hoja po grebenu pa zelo lepa. Po ozki razi hodiš kar po vrhu. Na Plaskem Voglu se odpre pogled v najlepši konec Julijcev, Travniško dolino. Ker sem za greben potreboval dobri dve uri in pol, je ostalo še dovolj časa, da prečenje nadaljujem do Velikih vrat. Jovanove slike sestopa po grebenu Vršaca so mi odprle oči. Do sedaj sem šel na Vršac vedno preko desne grape, greben je bil na videz težji, kot je v resnici. V uživaškem poplezavanju po grebenu dosežem prvi vrh in nadaljujem do glavnega vrha Vršaca. Poiščem prehod na desni v škrbino, se spustim na Mala Vrata in nadaljujem po elegantnem grebenu Čela. Ker me sedaj čaka le še spust, je čas za malico in malo meditacije z razgledom za bogove.
Glavo za bajto tokrat izpustim in pod vrhom zavijem levo na izrazito polico. Sledim gosto posejanim možicem čez precej zapleten svet. Obstaja tudi varianta čez vrh Glave za bajto, a je prehod še bolj zapleten, mrak pa se bliža.
Pod stenco na Velikih vratih stopim na markirano pot. Škoda, da je dan že tako kratek, z veseljem bi zavil še proti Kalu. Odbrzim proti planini Za skalo. Spremlja me rukanje jelenov povsod naokoli. Na planini se sonce ravno skriva za hribe. Malo posedim in podoživim današnje čudovito doživetje.
V mraku po lovski sestopim nazaj do avta.
Za konec hvala vsem predhodnikom za vse informacije in slike, brez katerih je malo verjetno, da bi se ture lotil.

Tudi meni je ta greben eden najlepših pri nas. Tule bom opisal alternativni dostop in sestop.
Če bi kdo hotel začeti čisto na začetku grebena, z Lukeževega brda, obstaja lepa možnost dostopa.
Verjetno večina pozna pot od planine Predolina do stare sirarne pod Golobarjem oz. prevalom Čez Utro. Redki pa vedo, da obstaja više še ena pot, stara mulatjera, ki pripelje do Lukeževega brda.
Začetek ni najlažje najti, še najlažje jo je najti tako, da slediš cesti od Zaprikraja do Predoline. Pot proti Golobarju in Javorščku tu zapusti cesto in se usmeri desno preko travnika proti gozdu. Tu gremo po travniku ob robu gozda navzgor, dokler ne dosežemo ostankov mulatjere, ki peljejo levo v gozd. Od spodnje steze se moramo dvigniti okoli 100 višinskih metrov. Mulatjera je sicer že zaraščena in ponekod zasuta, ampak sledljiva brez težavin pelje nad steno, označeno kot Za Uštinsko steno. Pripelje nas do dobro ohranjenih napisov na prvi sliki.
Moja sled na zemljevidu je sicer malo drugačna, ker sem pot iskal po spominu izpred 10+ let in smo s kompanijo malo begali gor dol. Čez pašnike nad sedlom M. Homec in Predolino pot ni vidna in se pokaže šele v gozdu, zato predlagam zgoraj opisani način.
Dostop do začetka grebena od spodaj (sirarne) je strm in silno zaraščen, zato ga ne priporočam. Včasih je sicer do sem peljala mulatjera iz doline Dolič, a je tudi ta zaraščena in težko prehodna.
Pri napisu sledimo stezi navzgor po grebenu. Na višini okoli 1550 mnv gre pot levo za rob, a je tam odnešena in neprehodna. Zato smo tam poiskali obvoz po desni strani preko strmih trav. Nato smo spet sledili grebenu do Kala.
Od tu naprej smo sledili običajni mulatjeri vzdolž grebena.
Na Krnčico smo se povzpeli preko severne strani, ki zahteva lažje poplezavanje. S Krnčice smo se spustili nazaj na mulatjero in ji sledili proti Srednjem vrhu.
Alternativni sestop ponuja stara, a ohranjena mulatjera, ki se spušča po strmeme grebenu s Srednjega vrha. Tako prideš nazaj na Zaprikraj brez vračanja na Vrata ali sestopa preko Krna.
Na Srednjem vrhu ne slediš novemu markiranemu prehodu proti Krnu, ampak slediš originalni mulatjeri, ki gre pod njim in se konča pri velikemu odlomu, ki se je zgodil pred leti. Tik pred odlomom se začne mulatjera, ki pelje desno navzdol po grebenu. Prvih par metrov sestopa je nekoliko zoprnih, da dosežeš bolj ohranjeni del poti, potem pa je pot dobra. Precej noro speljana pot vijuga po res strmem svetu, a je lepo prehodna. Nižje se mestoma malo izgubi v travah, a ni nadaljevanje nikoli problem najti. Enkrat pot zavije čisto na levo stran grebena, kar ni najbolj očitno.
Slike začetka žal nimam, ker nas je ravno tam z grebena podila nevihta. Sestopali smo v dežju, a je pot dovolj dobra, da ni kake posebne nevarnosti drsa niti v dežju.
Na višini nekaj pod 1400 mnv se pot usmeri desno in preko pašnikov pripelje nazaj do Zaprikraja. Cesto smo dosegli ravno pri parkirišču pri lesi.
Ti varianti vzpona in sestopa tehnično nista zahtevni, zahtevata pa dober smisel za orientacijo po deloma brezpotju in varen korak. Sta pa zagotovo češnji na torti že tako lepe ture.

Alessio, glede Miezegnota, zajle so na vseh pomembnih mestih v spodnjem delu, da omogočijo varen vzpon. Je pa res, da so vmes tudi mesta brez zajl, a ni ničesar nevarnega. Vzpon na Miezegnot je pač ni ferata in ni preveč primeren za neizkušene planince.
Kar pa se tiče poti 649, je tako, da je iz mojega stališča pot normalno prehodna in varna. Bi pa lahko bolj neizkušeni planinci menili drugače. Pot ni taka, kot recimo Augusto Leva, kjer je zajla skoraj nepretrgana. So pa zajle povsod, kjer se mi zdi pomembno.
Glede slike 26, lahko, da so vaši planinci opozorili na označeni del na sliki. Tam res ni zajle in bi jo zaradi kamenja verjetno vsako leto odneslo. Prehod je nekoliko siten, a ni bilo težav, ker strmina ni velika. Bi pa naslednjo pomlad verjetno dobro iti tja z krampom in lopato.

Če so 601 prestavili letos, bo treba počakati na Tabacco 2022. Očitno pa novice na Češko hitro potujejo.

Kot rečeno, niso trenutne razmere.
Tole je kot ideja za jesensko turo.

Krožna tura Pl. Za skalo - Kaluder - Velika baba - Lanževica - pl. Za skalo
Da ne odpiram nove teme, bom dodal kar tukaj. Podobne ture nisem zasledil.
Ne gre sicer za trenutne razmere, a je mogoče dobra ideja za jesensko turo.
Do pl. Za skalo grem po poti, ki se začne pri rampi in gre mimo lovske koče. Jesenske barve na planini Za skalo so čudovite. Odpravim se naprej proti planini Za Črnim vrhom. Zavijem levo gor preko travnika do vznožja severne strani Kaludra, kjer gruščnati jezik omogoči vzpon skozi ruševje na greben. Nadaljevanje proti Veliki babi zgleda kosmato. Z vrha se spustim po stari mulatjeri, ki se spušča proti planini Duplje, mimo škrbine, takoj za njo pa poiščem najlažjo pot levo na greben. Vzpon zahteva lažje plezanje po strmih travah in nekaj borbe z ruševjem. Ko pa sem na grebenu, se situacija izboljša. Med ruševjem se vedno najdejo lepi prehodi in razen nekaj mest, ki zahtevajo lažje plezanje, ni sile. Kar hitro napredujem in kmalu si na Veliki babi privoščim počitek in malico.
Z Velike babe se spustim do vznožja vršne glave in kjer markirana pot zavije desno, nadaljujem naravnost v smeri Lanževice. Sledim grebenu nad iščem prehode. Prehodi so lahki in mestoma je zaslediti ostanke stezice. Obidem nekaj vzpetin, ena je označena kot Predolina, in se začnem vzpenjati proti Lanževici. Vreme ni naklonjeno fotografiranju, vseeno precej slikam, ker sem s seboj tovoril brezzrcalno "zverino".
Z Lanževice se odpravim po lahko prehodnem svetu v smeri SV proti Oslovi škrbini, preko katere poteka markirana pot od Koče pod Bogatinom proti planini Za skalo. Gre za staro mulatjero, ki se vije po dolini Predolina. Z Oslove škrbine se prečenje lahko nadaljuje v smeri Malih vrat, preko katerih poteka druga mulatjera, a prehod do tja zahteva nekaj lažjega plezanja. Od tam je možen tudi vzpon na Kal. Ker sem tisto pot že poznal, te pa ne, sem zavil levo in se skozi Predolino vrnil do planine Za skalo in po že znani poti nazaj do izhodišča.
Tukaj velja opozorilo, da je pot izvedljiva le v dobri vidljivosti, ker lep del poteka po popolnem brezpotju. Greben med Kaludrom in Veliko babo mestoma zahteva suvereno plezanje do II stopnje in zanesljiv korak.