sabina.7 - Zadnja sporočila

Včeraj smo se podali do koče v povsem idilični zimski pokrajini. Čim smo izstopili iz avta,je bilo ledeno mrzlo,megleno,vetrovno,prav nič vabljivo.....Toda čim smo krenili po vojaški mulatjeri, po poti 146, so se vremenske razmere znatno izboljšale. Zapustili smo nizke megle, sonce je pridobivalo na moči in nas vedno bolj grelo, pa tudi snežna pokrajina se je lesketala. Snega je bilo okoli 20 do 30 cm, občasno tudi več in se nam je udiralo. Shojeno je bilo do razcepa za Creto di Collina, a tudi za tem nismo imeli večjih težav. Lep je en skalni prehod, po katerem se rahlo spustiš in potem nadaljuješ pot do gozdne ceste, ki te vodi do koče. Pri koči je bilo nekaj obiskovalcev, ki so prišli tudi iz nasprotne strani. Tu smo nekaj časa postali in si ogledali vse vrhove, ki so se nam jasno prikazali na obzorju. Vidljivost je bila včeraj velika. Vrnili smo se sprva po gozdni cesti, potem pa smo zavili levo na stezo, ki nas je v dvajsetih minutah privedla do prelaza. Tu smo se povzpeli še do zapuščene vojaščnice in si ogledali stare rimske napise na skali iz tretjega stoletja. Pri avtomobilu smo se znašli spet v megli in mrazu, tako da smo hitro pobrali šila in kopita in odpeljali proti domu.

Po dolgem času sva se podala ponovno v skale in preplezala to lepo smer, dolgo 250 metrov, ki se nahaja v bližini bivaka Gorizia.
Smer ni zelo opremljena, a so precejšne naravne možnosti varovanja. Sestopila sva s spustom po vrvi, saj so sidrišča za dvojno vrv opremljena. Medtem ko sva plezala je na nasprotni strani po severnem razu plezala skupina Tržačanov. Žal se je eden od njih ponesrečil in zaradi deset-metrskega padca je priletel helikopter ter jih odpeljal v dolino.

Borut Kumar je v svojem članku o Sabotinu napisal naslednje: " Najmanj znana (oz. skoraj neznana), najbolj zanimiva in najtežje dostopna geološka zanimivost pa se nahaja pod SV steno Sabotina, kjer je moč občudovati spodmol v dolžini cca. pol kilometra, ki ga je pred več deset milijoni let izdolbla Soča. Pod samo steno je še več spodmolov različnih velikosti in dolžin, ki pa so še težje dostopni, a so manj atraktivni." No, seveda je to napisano kot izziv, ki sem ga sprejela in sem se danes odpravila v Brda z uspehom, saj sem našla spodmole in edini izvir vode na Sabotinu. Zahvaliti pa se moram lovcu, ki mi je dal še nekaj bolj natančnih informacij od Boruta. S prvimi sem tavala okrog lovske koče, po gozdu, našla tisoč drugih stvari, a ne spodmolov. Sem že skoraj obupala in se vračala proti avtu, ko zagledam na mopedu lovca, ki mi je povrnil upanje in nakazal pravo pot. Sem zadovoljna s svojo vztrajnostjo. Spodmoli so čudoviti, če vam je všeč skala, vredni ogleda.

Smo namenoma najlepše pustili za prihodnjič!!!!
Se bomo ali bom vrnila in opravila pot v nasprotni smeri.
Hvala vsekakor za info, Igor.

Tudi mi smo včeraj v megli prehodili isto pot kot LEGENDA. Vidljivost je bila kljub nizki oblačnosti, dobra. Pri bivaku se je celo zjasnilo, nazaj grede pa je bilo skoraj povsem jasno. Dodala bi le, da se mi nismo spustili do Škrbine Sprednje Špranje, temveč smo šli po neoznačeni vojaški mulatijeri direktno do koče Cregnadul in prihranili tako uro hoje. Nazaj grede smo se lahko tudi najedli slastnih malin. Jaz sem bila prvič na tej poti in moram povedati, da me je izredno prevzela in navdušila.Zares lepa!!!

Ja, zares jasno napisano in koristno. Hvala.

Napovedi so bile popolnoma pogrešene, pričakovali smo dež, a ga ni bilo. Torej hitro smo se odločili za popoldanski izlet na Golake. Po bližnjici smo se sprehodili do zaprte Iztokove koče in naprej proti Golakom. Temperatura je bila idealna, ni bilo ne pretoplo ne premrzlo, pokrajina predvsem v zgornjem delu zanimiva in raznolika, razgledi obširni in jasni.........srečali smo nekaj ljudi, a jih lahko preštejemo na prstih. Na vrhu je en prijazen hribolazec pisal na kamen KOČA, smerokaz za tiste, ki prihajajo iz Vojskega in ne poznajo poti do Iztokove koče.Verjetno je on tudi na novo uredil in označil položno pot. Super delo! Nazaj grede pa je zelo rahlo deževalo....tako da je bilo prav prijetno.

Danes sva se zbudila zelo zgodaj, tako da sva ob petih že krenila proti današnjemu cilju, to je bila gora Amariana v Karnijskih Alpah. V Karniji sva zapustila avtocesto, se peljala do vasi Amaro in parkirala. Najprej sva hodila malo po asfaltu, potem pa zavila levo ter se po bujno zaraščeni stezi 414 povzpela do prelaza Cristo di Forca na višini 1058 m. Do sem se večina pripelje z avtom, saj je urejeno tudi parkirišče, kjer je bilo danes parkiranih kar precej avtomobilov. Tod se steza nadaljuje skozi gozd in po travnikih, polnih raznovrstnega cvetja. Raj za botanike! Po enourni hoji se pot odpre, po travnatih strminah se povzpnemo do skal, kjer je tudi krajša lažja plezalna pot, ki nas vodi do vrha, kjer stoji Marijin kip z zvončkom. Danes je bilo kar nekaj ljudi na vrhu, tako slovensko kot italijansko govorečih. Je zelo razgledna gora!!!!! Nanjo se je treba povzpeti zelo zgodaj, ker če ne je prevroče. Če se štarta iz vasi Amaro, je pot kar precej dolga in narediš okoli 1500 metrov višinske razlike. V spodnjem delu se je dobro pošpricati s sprejem proti klopom!!! Vredna obiska!

Danes sem skočila gor za nabiranje kondicije. Sem naredila krog, gor sem šla po strmi, dol po položni. Je bilo zares lepo in čisto, toda malo pod grebenom je pihalo gotovo 100 na uro. Ti je jemalo sapo!Nazaj grede sem srečala gamsa, a na žalost se ni hotel fotografirati.

Sabotin je v cvetju. Na njem je 608 različnih vrst cvetja in v tem obdobju je pravi botanični vrt. Sabotin nima veliko klopov, Sveta gora veliko več.

Na vrhu sem srečala pred kratkim ljudi, ki so prišli po severni poti.......zato smatram, da je odprta.

Nybello, zelo natančen in zanimiv opis, lepe fotografije in izziv, da najdem te spodmole za katere zares nisem vedela.
Hvala.

Iz zelo lepo urejene, čiste in obnovljene vasi Kamnje sem se danes napotila po poti koscev in grabljic na Kucelj. Pot je precej dolga in zelo samotna, toda lepa in dobro označena. Na vrhu Kuclja sem malo posedela in se odpočila, potem pa sem krenila proti Mali Gori oz. Čavnu. Pot je po tej zimi popolnoma spremenila svoj videz, steze so neprepoznavne, veliko polomljenega in podrtega drevja, gozdarji imajo zares veliko dela. Novo označena pot proti Mali Gori (nov smerokaz 100 metrov višje od stare poti), je zares slabo vidna in ko nisem našla več sledi o stezi, sem šla kar po eni grapi navzdol. Od Male Gore proti izhodišču pa spet vse lepo označeno in dobro prehodno.

Danes sva se končno odpravila malo na sneg. Cesta do koče Pelizzo je uradno zaprta, toda ker je kopna skoraj do vrha, se veliko ljudi pelje kar naprej in parkira višje. To sva naredila tudi midva, tako sva bila takoj na smučeh. Po poti sva srečala kar nekaj ljudi. Snega je precej, zato je šlo gladko do vrha. Smučanja je seveda malo, a to še kar kvalitetno. Narava, Krn na nasprotni strani, razgled z vrha, kapelica........veliko lepote in dober zrak.

Prekrasne fotografije. Si izbrala pravi dan!

Čudovite slike in čudovit pes!

V Gorici je zjutraj deževalo, toda sva zaupala metereologom, ki so napovedali v Alpah na trbiškem koncu sonce in tako je bilo. Tokrat sva se peljala po slovenski strani skozi Bovec, ker postaja italijanska avtocesta vedno dražja, saj moraš plačati več kot 20 evrov za obe smeri (10,4 + 10,4 evr.),če se pelješ iz Gorice v Trbiž. Slovesnka pot pa je v tem obdobju še bolj slikovita, je pa v določenih predelih bolj nevarna zaradi norih voznikov, ki malo preveč pritiskajo na gas. V gorah je bila prava jesenska pravljica, kar je razvidno iz slik. Šla sva do vrha Kamnitega lovca, se spustila proti Zajzeri sprva po lažji ferati,potem po gozdni stezi, a samo do križišča, kjer sva ubrala pot proti Višarjem. Zopet je bilo treba malo navzgor, pa malo po ravnem, pa malo navzdol, pa zopet po cesti navzgor in končno sva dospela do vrha Višarij. Cerkev je bila ob štirih popoldne še odprta pa tudi dva gostinska lokala, tako da sva se malo odžejala s toplima čajema, poklepetala s prijaznim oskrbnikom in se vrnila v dolino in za tem domov. Lep, lep dan!