Ko greš prvič, se zaljubiš, potem te »pokliče« v drugo, nato ne moreš več, da ne bi šel
…ko sem poleti tavala po Baretki, me "zažuli" markacija 619 v Dunjo, nato mi občasna so-uživačica omeni Cima Robinia, seveda, takoj preverim in že naredim plan za odlično krožno turco
. Glede na krajše jesenske dneve, jo malo skrajšava, pa še ta se je končala v tipanju dreves in iskanju markacij v temi
Zapeljeva se v Železno dolino ( Canal del Ferro), kjer na parkirišču, pri zaselku Cadramazzo pustiva avto, čez lušten mostiček in že se vzpenjava nad glasno cesto, po poti 619. Kar hitro sva na razpotju poti 619-620, kjer že oprezava za sledmi najine poti. Enostavno, po strugi in kljub obilni količini vode, je začetek malo vlažen in drsljiv, nadaljevanje pa suho in brez težav. Višje sva, vedno bolj je čutiti divjino, saj se nama odkrivajo strme stene družinice Jovet in ker je struga Rio Livinal v senci, vse izgleda še bolj dramatično, le jesenske barve dajo čutiti toplino. Ko sva prispela do stene na desni, poiščeva nadaljevanje v gozdu levo, kjer naju vodijo »pike«, ki so, pa jih spet ni, ali sva jim mi2 spregledala, a večjih težav ni, pomaga tudi požagano rušje. Končno stopiva na sonček in vrh Cima Robinia je kmalu najina...wauuu, sva obstala in se spogledovala z vsemi divjimi in skritimi željami, ki mogoče pa kdaj…, ter z vrhovi, na katerih sva že stala. Kar lep čas se zadrživa na vrhu, na katerem sva se letos vpisala kot 2 in 3
, a naju mrzel veter spodi in ker sva si z vrha ogledovala kot nekakšno stezico v smeri Forca di Dogna, se seveda zapodiva kar po grebenu, hahaaa, napaka
. Prišla do roba, se seveda morala malo vrniti, da sva obšla prepadne stene pod nama, se borila z rušjem, ter nižje le ujela stezico. Sestop po Rio Livinal, do razpotja in ponoven vzpon v smeri Cuel dela Barete, a le do križišča, kjer se odcepi pot za Baretko, saj sva sestopala po poti 619, v Dunjo. Ker pot ni bila označena kot "inagibile" ali kakorkoli dajala vedeti, da je zaprta, se odločiva, da preveriva stanje. Na izravnavi, je na drevesu oznaka 619. Tu se zapodiva kar naravnost čez, saj je kazalo kot stezica, ampak hitro ugotoviva, da to ni to. Se vrneva in nato na drevesu le vidiva, sicer slabo vidno, puščico, ki naju povede v desno, a steze ni, je ne najdeva
. Kar nekaj časa hodiva po robu gozda, saj iz Cime Robinie sva videla pot, a kako do nje. Kar naenkrat pa, jupiii, nad sabo zagledava stezo, kasneje še markacijo 619 in že stopiva v novo avanturo tega dne. Malo je bilo negotovosti (beri moje
), kako bo šlo čez grape, čez prečke, ki so vodilo te poti, ampak pot je v dobrem stanju, res lepo speljana, je pa dooologa. Začetek gre po dolgi prečki, pod Cimo Robinio, kjer zmotiva presenečena gamsa, nato naredi ovinek, ter počasi preči v gozd. Do sem je potek jasen in brez dvomov, no, v gozdu pa bi še danes bila "izgubljena"
, če ne bi bilo pik, ki so ponekod res zbledele, a v veliko pomoč. Ponekod je steza odlično vidna, ponekod se kar izgubi. Ko prideva do razpotja, kjer je oznaka ex619, gre ena pot v desno, mislim, da proti bivaku Cividale in da gre za pot Umberto Pacifico (651)?! Mi2 skreneva levo in spet prečka, a dolina je še zelo daleč, uri pa se je mudilo in dan se je hitro, vidno krajšal. Pot pelje mimo prelepih slapov in ko sva že mislila, da sva v dolini, je pot zavila malo gor, spet prečila in kar naenkrat je bilo konec dneva, tako da sva si z lučkami pomagala od markacije do markacije, ter juhuuu, prišla do struge, prečila brez težav in zaključila na cesti, malo nad Chiout di Puppe. Malo posediva, nato nadaljujeva proti Dunji in po kolesarski stezi D2, do Cadramazza in avta. Seveda, utrujena, a več kot zadovoljna, da sva si »rešila« uganko poti 619 v / iz Dunje
.
Pot iz Cadramazza do razpotja 619-620 je lepo označena in v dobrem stanju. Vzpon na Cimo Robinio je delno markirano brezpotje, v Rio Livinal mislim, da sem videla 2, največ 3 možicle, ter kako obledelo piko. Prav tako v vršnem, gozdnem, delu so packe ali požagano rušje, ki je ponekod že kar fino podivjalo
. Pot 619, iz sedla pod Cuel dela Bareto, je na začetku težko najti, a ko si na stezi, je naprej v Dunjo le ta načeloma v dobrem stanju, tudi oznake so, a vseeno se zgodi na kakem delu poti, da kar vse izgine, tako, da je treba biti kar pozoren. Gre za dolgo prečenje, mislim, da vsaj treh grap, ponekod izpostavljeno, »original« pot pa se je začela na koncu ceste Chiout di Puppe, čez strugo, kjer je še danes vidna ploščica z markacijo. Naju je pa malo zavedla markacija, s časovnico, na razpotju poti 619-620, kjer piše 2h, hmmm, nama ni uspelo, mogoče, če bi tekla, hehe, saj na začetku nekaj časa sploh ne izgubljaš višine, samo prečiš in tudi občasno vmesno iskanje vzame nekaj časa. Celotna opravljena turca je kar dolga.
Pot priporočam sladokuscem, tistim, ki so jim všeč odročni, malo obiskani - neobiskani divji konci, a hkrati vedenje, da se da še povzpeti vsaj na en vrh, je tisto neprecenljivo pričakovanje, ki kar kliče po še…