Petek in sobota sta bila namenjena uživanju v jesenskem Martuljku.
Sredi dneva sva začela v Vratih, pod Črlovcem (zaradi zapore ceste) in jo mahnila proti Gulcam ter pozno popoldne prišla na Škrnatarico. Od tam užitek do Dovškega križa in potem deloma že v temi spust do Bivaka II. Tam je bilo že 6 ljudi, tako da sva s kolegom spala na klopi in tleh v bivaku.
Ker nihče ni mogel spati, sva se že ob 3:45 spravila proti Grlu - najprej je šlo po polžje zato, ker sva imela le eno čelno svetilko, potem pa še za to, ker sva vsakih 5 minut občudovala spreminjanje barv pred sončnim vzhodom. Res enkratno.
Na vrhu Oltarja sva bila seveda pred sončnim vzhodom, v katerega sva potem strmela med zajtrkom.
Po južnih gredinah sva nato nadaljevala proti škrbini med Oltarjem in V.Rokavom. Možici so tako pogosti, da se tu ne moreš zaplezat, tudi če bi hotel.
Prehod naprej v severna ostenja Rokava je očiten. Nadaljevanje pa je bolj zvito. Najprej sva ubrala isto zajedo kot D+D+D (zgornji zapisi). Na njenem vrhu pa sva nižje v sosednjem žlebu opazila ogromen možic in si zato premislila. Spustila sva se torej nazaj dol (ostal je klin), po prečki premaknila v sosednji žleb (za tole nisem prepričan, da je bilo po idealni liniji
) in po njem dosegla znano plato (s starim klinom). Od tod po grebenu do vrha V.Rokava. Ker po mojem Rokav nima konkurence v "razpadanju hriba" okoli obiskovalcev, sva se do dna Rokavskega ozebnika spuščala po vrvi. Že tako je vse ropotalo okoli naju.
V planu je bilo sicer nadaljevanje proti Škrlatici, a vreme ni sodelovalo. Zaradi megle sva tako namesto desno V kotel in na Škrlatico zavila levo v ozebnik in na Jezera ter od tam z "dvigalom" v Vrata.
Lepote tu so posebenega kalibra. Višina, barve, nešteto stolpov, kjer vse kipi v nebo... Ampak šoder pa vsakič znova preseneča. Ko že mislim, da me nič več ne more presenetiti, me spet ubije.