Rušje, Vršac, Čelo; Glava za bajto

Zelo je lepo v teh koncih
http://primozgraheljsblog.blogspot.si/2016/07/osamljeni-brezpotni-lepotci-med.html

Lepo turo sta izbrala.

Super tura in lep opis. Del opisane poti (Vršac, Čelo) mi upam da še letos uspe prehodit.

Hvala

V nedeljo, ko naj bi bilo vreme vsaj dopoldan lepo, pa to ni bilo, sva se z ženo odpravila proti Travniški dolini. Markirana pot od Zjabcev do Planine za skalo, si tega imena vsaj v prvi polovici ne zasluži. V prvih stotih višinskih metrih nisem opazil niti ene markacije. Sledila sva le bolj ali manj zapuščeno mulatjero. Kasneje so se začele pojavljati redke zbledele markacije na skalah. Šele tik pod planino je več novejših tudi na drevesih. Po slabih dveh urah zmerne hoje brez oddiha sva prišla do križišča poti na višini 1540 m, kjer je na skali z dolgo rdečo črto jasno začrtana smer markirane poti proti Sedmerim. Midva pa sva zavila ostro levo proti Planini za skalo. Čeprav je od tu dalje pot nemarkirana, bi bilo lepo, če bi kje pisalo, da pot vodi na planino, saj se je
od tu še ne vidi.
Na vrhu planine, od koder se vidijo nekoliko niže tri opuščene staje, desno pa nadaljevanje poti preko melišča, sva si vzela 20 minut časa za malico in oddih.
Nadaljevala sva navkreber čez melišče, nato skozi pas gozda in potem prečila strmo travnato pobočje proti travnato-skalnemu skoku zavarovanem z jeklenico. To pobočje skupaj s skokom je bilo na turi še najzahtevnejše, predvsem pri vračanju, ko ga je namočila kratka ploha.
Nadaljevanje proti Travniški dolini v tem času, vendar v sončnem vremenu, je verjetno ena sama poezija. Steza je vseskozi bolj ali manj vidna, in cel čas opremljena z miniaturnimi možici (dva do trije kamni).
Moj načrt je bil: vzpon na Plazki kuk (2019 m) in nato prečenje grebena čez Planjo (2092 m) in Travniški rob (2141 m) do Travniške škrbine, nato sestop v Travniško dolino, vmes še vzpon na Rušje (2008 m). Ker pa je bilo vreme bolj oblačno in je občasno tudi rahlo rosilo, sva se odločila, da danes poizkusiva le na Rušje. Ker na nobenem zemljevidu nisem našel zarisane nobene poti na vrh, sem si v GPS vrisal pot, ki se mi je zdela najlažja glede na izohipse in zarisano ruševje. Po približno uri hoje sva na višini 1880 m zavila desno s steze v plitvo neporaščeno grapo. Po njej sva se brez težav vzpenjala in iskala prehode skozi ruševje v smeri vrha. Po pol ure lahkega poplezavanja in hoje sva stala na cilju. Na vrhu sva ostala 20 minut in v tem času dočakala tudi edinih 10 minut sonca.
Pri povratku v dolino sva na odcepu postavila za to dolino ogromnega možica (cca pol metra). Možic stoji 2 metra desno od steze in okrog njega je več lukenj ki so nastale ob izkopavanju gradbenga materijala zanj. (Upam, da ne bom obtožen nedovoljenega posega v TNP)
Dobri dve uri kasneje sva se že hladila v osvežujočem potoku Vrsnica.
Kdor ima rad mirne kotičke naših gora naj se le poda v ta lepi konec. Naj se ne bojijo tega da je pot nemarkirana, saj je v lepem vremenu lepo sledljiva. Če pa imate s sabo še GPS potem se pa tako ali tako ne morete izgubiti.

Tokrat smo se odpravili med zlate macesne, iskali neoznačene stezice in odkrivali brezpotni svet vrhov nad Travniško dolino. Naš cilj je bil desni greben z Vršacem in Čelom v ospredju in povratek v smeri Velikih vrat oziroma Kala. Za prijeten dodatek sta poskrbela še Rušje in Glava za bajto.

Začeli smo na parkirišču pod Zjabci in na desni strani potoka (čez propadli most) poiskali slabo označeno, a prijetno mulatjero. Sledili smo ji vse do označenega odcepa proti planini Za skalo. Tik pred planino je na desni dobro vidna neoznačena pot, ki nas je preko strmali popeljala v Travniško dolino. Sledili smo ji vse do zadnjega preloma pobočja, nato pa na desni strani poiskali prehod na Rušje. Najvišji vrh je označen z velikim možicem.

Nadaljevali smo proti sedlu Mala vrata med Vršacem in Čelom. Če udeneš pravo smer, se lahko do sem sprehodiš s palicami brez vsakršnega poplezavanja. Občasno smo srečali kakega možica za potrditev in tako je bilo tudi v nadaljevanju vse do vrha Vršaca.

Čelo je malce druga pesem. Od daleč izgleda težko dostopen, predvsem na račun nabrušene grebenske razi in konkretne strmine na vsaki strani. Od blizu pa se je pokazala njegova šibka točka v prvi grapi z desne strani pobočja. Varno in povsem neizpostavljeno nas je pripeljala do vrha. Prehodili smo greben in se na nasprotni strani po konkretnem spustu povzpeli še na Glavo za bajto.

Prave težave v smeri Velikih vrat pa se tukaj šele začnejo. Za nadaljevanje priporočam izjemno dober nos za orentacijo, še veliko bolje dober GPS z zanesljivo sledjo ali pa poznavalca teh krajev. V nasprotnem primeru bo sestop zagotovo precej daljši zaradi iskanja prehodov, bolj nevaren zaradi kraškega sveta in predvsem vprašljivega uspeha. Opis smeri je zaradi rušja in krasa namreč nemogoč. Povratek po smeri dostopa je zato lahko veliko boljša odločitev kot nadaljevanje po neznanem. GPS sled se lahko dobi pri meni.

Na markirano pot smo se priključili malo pod Velikimi vrati in se po njej vrnili na izhodišče. Macesni bodo naravi v okras še teden ali dva, nato bodo počasi odšli na počitek

Nedelja je bil lep dan za izkoristit kakšne bolj brezpotne zadeve Prvotni plan je bil Vršac-Čelo-Glava za Bajto, ampak glede na dolg dan sva še podaljšala z grebenom od Plaskega Kuka do Travnika.
Res tura za sladokusce. Ob takem terenu in še milem vremenu, bi si težko zamislil kaj lepšega.

https://trobec.blogspot.com/2020/07/travniska-dolina-1272020.html

Trobec -lepa tura! Ta murka spada med rdeče.Verjetno je dvobarvna .

Škoda, da se nista odločila še za severni greben na Vršac. Jaz sem šel po njem prvič pred tremi tedni. Greben je bolj strm in ostrejši kot na Čelo, vendar z dobrimi oprimki, tako da vzpon po njem ni tako zelo težak. Za sestop po njem pa bi se malo težje odločil. Tudi vzpon na Plaski Vogel po grebenu ni nič posebnega, čista uživancija. Vzpon in sestop bi vama vzel kakšno urico. Seveda pa vse to velja le za popolnoma nevrtoglave.

Plaski Vogel vem, sem že bil Sva razmišljala, ampak v nekem trenutku se je zdelo, da se bo morda pooblačilo (nizka oblačnost) kar bi odneslo V greben.
Za Čelo sva si pa ogledovala ta del iz Škrbine, samo se mi zazdelo, da je vmes en del/škrbina ki je delovala kar težka. Pa tudi nikjer nisem našel nobene objave, da bi sploh kdo hodil tam. Tako da hvala za info

V najbolj vroči soboti (v Lj. 37°C) sva si izbrala najdaljšo (24,5 km), po prehojenih višincih najvišjo (2084 m) in po skromnih tekočih zalogah v nahrbtnikih (2 l vode) najbolj žejno turo v letošnji sezoni. Pa ne na kakšen prav posebno priljubljen in množično obiskovan vrh, temveč le na manj znano Čelo (2231 m). Malo pred šesto se zaženeva od Savice po markirani poti čez Komarčo mimo skoraj izsušenega Črnega jezera do Bele skale, od tam usekava diretisimo skozi hosto do Pl. Lopučnica, nadaljujeva spet po markacijah do Velikih vrat, kjer se kljub neznosni vročini in pomislekom odločiva naskočiti še najin cilj, Čelo. Po komaj zaznavni stezi, bolj brezpotju, kjer nehote zmotiva nekaj plašnih gamsov in žvižgajočih svizcev, se prepotena uspeva okrog ene ure le privleči na vrh. Trud je poplačan z rajskimi razgledi na okoliške vršace. Spustiva se do markirane poti in si povratek, da tura ne bo preveč dolgočasna, popestriva s 700 m prijetnega spusta do Pl. Za skalo, nato z mučnim 300 metrskim vzponom na Oslovo škrbino, ki mu v jarkem popoldanskem soncu sledi še 6 kilometrski, zaradi dehidriranih trupel ne preveč zagnan marš do koče na Komni. Vse, kar naju v zadnjem kilometru še žene naprej, je misel na dve rundi odrešilnega hladnega radlerja. A turizem je žal storil svoje! Zvonko cinglanje cekinov, ki polnijo žepe petičnih inozemskih hribolazcev, je premamilo in skvarilo oštirje slovenskih planinskih koč, da za krepkih 9 evrov nemilostno odrejo dva izsušena reveža, ko se komaj še živa na dveh nogah privlečeta do praga koče in po vseh štirih čezenj do šanka, kjer na pol mrtva komajda uspeta izdaviti, da bi izvolila naročiti dve pločevinki hladnega radlerja. In ko le-ta končno ponikne v temino prebavnega trakta, si vsaj za kratek čas privežeta duši. Ob takih cenah bo za osnovno preživetje ena runda hidracije kar dovolj, brž skleneta, s kislim nasmeškom poravnata zasoljen račun in jo, ko se v trupli zopet naseli malček življenja, ubereta nazaj v dolino. Kljub tej izkušnji sva na celotni turi neizmerno uživala Živa in Miha.

https://www.gpsvisualizer.com/display/20220806131617-28228-map.html

Zelo lepo napisano, s še lepšimi slikami. Novodobnim zlatarjem po kočah pa ne pustim niti ficka.