Jof Di Miez

08.08.2020
V Zahodnih Julijcih je eden izmed vrhov, ki je redko obiskan. Na leto ga morda obišče le toliko kolikor je prstov na roki in še to bi lahko bilo preveč. Gora, ki je v senci Montaža z višino 1974m Jof Di Miez. Opis smeri sem dobil v potankost. Vreme je bilo naročeno za takšno turo in tako se z Filipom peljeva v Dogno. Mimo zaselka Chiout in le malce naprej se odcepi cesta desno navzdol v malo vasico Pleziche(Plečke po naše). Cesta je res ozka, hiš je pa tudi malo, ena, dve...Ura je bila nekaj čez šesto, ko sva že v začetku zagledala številko 655. To je številka, ki pelje v sotesko Rio Saline, sploh je pa to pot bolj ali manj opuščena na ferato Norino. To številko sva pred leti iskala s kolegom, ko sva sestopala iz Norine. Najti jo in to z vrha je nemogoče. Lepa začetna potka skozi gozd, čez mostiček in pod nogami je krasna voda, na hiter pogled podobno koritom Soče. Prideva na cesto kateri slediva do konca dokler se ne spremeni v kolovoz. Tukaj nekje se v levo prične vzpon na Clap Blanc. Travnati kolovoz je tu in tam dobro poraščen, a potka navzdol do žuborajočega potoka Rio Saline je kar sledljiva. Pozdravijo naju lepo postavljeni možiclji. Pivo si dava hladiti v vodo, saj bo potem prišlo še kako prav pri povratku. Soteska Rio Saline se je pričela in ne bo se kar tako hitro končala. Hodiva ob levem boku struge. Višje , kjer je Y struga se usmeriva logično v levo. Jof Di Miez se je tukaj že prikazal. Greben sulic od njega pa vse do Curtissonov(Klavni noži) pa že tudi počasi kuka. Do vstopa v sotesko Livinal Lung ni nilo več daleč. Vode je neverjetno veliko, imaš jo vseskozi. Gre za zelo zahtevno brezpotje z nekaj možici. Pajki so nas spominjali na začetek Via Dogne pred leti, greben sulic nad nama sta 1932 preplezala Tržaška plezalca in to bi naj bila tudi edina. Kakšna je težavnost se pa lahko ve, da ni bilo ponovitve. Prva ozka polica ni prava, a ta druga je pa pravilna. Puščica je nakzala pravo smer in bila sva vesela, da sva tam kjer morava biti. Slišim glasove in poglej si ga zlomka, dva sta se vzpenjala na Jof Di Miez in to po tej zgleda da prvi zajedi. Po vidnem sta se malce med ruševjem izgubila, a bo verjetno že šlo. Midva sva bila na pravi Kugyevi smeri. Polica je lepo gruščnata, drobirja je dovolj "za vse". Polica res ni slaba, pričakoval sem celo večjo težavnost in prav je tako. Bolje, da se pripraviš na težko smer že pred turo kot pa da pričakuješ nekaj normalnega. Bil je eden ožji del, drugače pa vse ok. Nad macesni pa se vse spremeni v bolj ali manj rušnat svet. Ni bilo lahko na trenutke, saj bi kakšne dolge hlače kljub sparini prišle še kako prav. Probala sva se umikat čisto na skalnati greben, a tudi tam je ruševje poganjalo kar iz skale. Vrh ni bil prav nič blizu, tako da sva lepo še kar nekaj časa prečila v levo po "krasnem" ruševju. Italijana sta bila na vrhu in na trenutke smo se pogovarjali kot da bi bili sošolci, a je vsak pričal v svojem jeziku in tako nismo imeli pojma o pojmu. Težko je Italijansko govoriti, če ne znaš, to je normalno. Clap Blanc pod nama, na desni strani soteska Clapadorie z neverjetno Via Dogno na Montaž. Neverjetno mogočen je Montaž iz te strani in zame je od tu zagotovo najlepši. Walhalske police, ki prispejo v grapo Val Rotta na levi strani so neverjetne. Na levi strani je pa soteska po kateri sva prišla in to je Rio Saline. Ni ji bilo konca. Malo se zadrživa, a bo potrebno nazaj. Nižje pa previdno po polici nazaj v Livinal Lung. Pivo je bilo hladno in vsak se je je namočil , vode je dovolj. Bilo je res neverjetno toplo. Do parkinga pa nazaj po gozdu in z nekaj malega vzpona sva tam , kjer sva pričela turo. Noro doživetje, sploh pa odkrivanje nekaj novega.