Sv. Miklavž & Slivna – MTB »osmica« okoli Ciclja in Geoss-a

Ta nove modro – bele oznake še niso čisto zaživele, saj so tudi modre ploščice v praksi in na terenu še prazne in brez napisov, verjetno bo nanje težje napisati sam cilj kot pa na klasične rdeče planinske tablice, kamor se običajno napiše končni vrh gore ali hriba. Pri kolesarjenju pa je zagotovo več možnosti, zaradi številnih križišč poti.
No, ampak začetki so pa že, kar je pohvalno, link:
http://www.markiraj.si/

Sem mislil, da je pri nas v Grosuplju najlepše daleč naokrog. Nisem pa vedel, da so tako lepi kraji in hribi tudi proti Trbovljam. Zdaj jeseni, ko ni več veliko dela na kmetiji, pa bo treba narediti kak izlet v te lepe konce. Hvala Alyas za tako lep opis in prikaz teh krajev.

Varianta krožne kolesarske ture iz Dolskega na Slivno in Geoss ter nazaj
Če se nekam pripeljem od drugod, tam vedno rad nekje v miru parkiram, po možnosti tudi - da se ne plača parkirnine. Na vzhodni strani kraja Dolsko v smeri za Litijo, je tik ob glavni cesti, pri cerkvi in pokopališču sv. Agate, dovolj velik parking.
Le nekaj deset metrov od tam nazaj – v smeri proti Lj, na drugi strani ceste, ob potoku, za urejeno vrtno lopo, poiščemo začetek kolovozne poti, ki pelje v gozd, tam so postavljene tudi info table za Vegovo pešpot. Najprej prečimo potoček, potem pa strmo v hrib, pri tretji Vegovi tabli strmina že popusti in potem je nadaljevanje nekoliko lažje. Poleg info tabel o Vegovem življenju in delu, so na drevesih čez gozd tudi dodatne oznake za tek na Murovico. Ko pripeljemo iz gozda, dosežemo razgledno ravnico, nato pa na glavni asfaltni cesti zavijemo desno v smeri Zagorice. Majhna razpotegnjena vas ob cesti sama po sebi ne bi bila ni nič posebnega, če je ne bi oglaševali kot rojstni kraj matematika in barona Jurija Vege.
Sledi prijetno in razgledno kolesarjenje po južni strani Ciclja do kraja Velika vas, kjer so modre TK tablice ob glavni cesti malo nerodno postavljene, da v prvo zadenete bljižnico čez gozd pod Miklavžem do prelaza na Katariji (formalno: pri kapelici na Grmačah), če je ne najdete (med dvema velikima novima hišama, desna je nedokončana), pa vozite po glavni cesti mimo redkih hiš in kmetij, čez vas Zalog in Sp. Prekar, pa še več razgleda boste tukaj zraven deležni.
Na prelazu Katarija sem se držal že zgoraj opisane poti, ker so mi kraji na severni strani Gorišce, mimo PD Ušte - Žerenk, konjskega ranča pr Osolet, Drtije, sv. Florjana in Gore pri Pečah bolj samotni, razgledni in zanimivi kot pa iz južne strani pogledi na kamnolome v Zapodju in v dolino Save. Tukaj opazimo ob poti nove tablice za »pot okoli Slivne«, ki so kombinacija pos. kolovoznih, peš in planinskih poti okoli GEOSS-a in Vač. Zares lepo turno kolesarjenje z malo raziskovanja čez gozd nato poteka po grebenu od Slivne do kamnoloma, pod obronki hriba Pivkelj, ki pa sam po sebi nima nič zanimivega in ni razgleden … od tu naprej, nad kamnolomom Ušenišče pa se že vračamo nazaj.
Če na prelazu Katarija izberemo cesto navzgor – se lahko povzpnemo še na bližnji Miklavž in na Cicelj, prvi dostopen po cesti, drugi po kolovozu in planinski pešpoti, če pa pri kapelici na Katariji zavijemo navzdol za v Moravče, potem pa sredi hriba izberemo lepo gozdno cesto proti Zg. Javorščici, ki nas po severni strani Ciclja in Murovice pripelje do prevala za Osredke – navzdol za Dolsko, ali za sv. Trojico v desno proti Domžalam.
V Dolsko se najhitreje vrnemo čez vas Osredke in pa mimo manjšega zaselka hiš levo čez gozd in v dolino, desno pa gre pot po glavni cesti čez Vinje. Če v dolini pred Dolskim, v Kamnici, zavijemo proti župnijski cerkvi sv. Helene in peljemo naprej, pripeljemo na glavno zasavsko cesto Lj – Litija, nasproti trgovine Merkator v Dolskem, od tam pa je le še slab km do parkirišča oz. izhodišča pri drugi cerkvi.
Še podatek o pristopih na vmesne hribovske vrhove (za tiste, ki jih zbirate tudi s kolesom): na Slivno in Miklavž pripelje cesta, Gorišca in Cicelj sta dostopna po kolovozu in pešpoti iz vzhodne strani, deloma je tako tudi z Murovico - a je ta najtežja, še bolj, če se z nje spustite po zahodni strani, ko je včasih zaradi varnosti bolje malo sestopiti s kolesa. A kdor zna - zna ... in užitek je pogledati mlade "hokejiste,ki se ne bojijo bodičkov".

Čeprav sem okrog Ciclja v preteklosti rotiral pedala že trikrat, začenši vedno iz Kamnice, me je opisana osmica ogrela, da zapeljem v te lepe konce še četrtič. In tokrat za spremembo iz Senožet. Akoprav sobotno vreme ni hotelo ubogati petkove napovedi, je osmica uspela skoraj v celoti. Skoraj zato, ker se mi je med kolesarjenjem, ko sem hotel skozi gozd po bližnjici od ceste na severni strani Ciclja do ceste, ki se vzpenja s prevala Grmače do cerkve Sv. Miklavža, pripetil neljub pripetljaj. V hosti, polni kolovozov in stez, sem žal ubodel napačno in, glej ga zlomka, se pripeljal po neznanem kolovozu sicer lepo do ceste, a tudi do hiše, pred katero je prav tedaj stal precej nejevoljen lastnik, ki mu niti najmanj ni bilo povšeči, da se tamestni z bicikli vozakajo po njegovem gruntu. Možaku se ni dalo na noben način dopovedati, da se je tamestni nehote nesrečno izgubil v njegovi širni gmajni, da tega žal za nobeno ceno ni hotel, da ob tem njegovi prirodni imovini ni storil čisto nobene škode, saj se je po cestno-prometnih pravilih strogo držal uhojenih in zvoženih kolovozov in stez ter da mu še na kraj pameti ni padlo prisvojiti si kakšen gozdni plod, ki jasno kot beli dan že od pamtiveka po božjih in rimskih postavah pripada edino lastniku in nikomur drugemu, še najmanj pa tamestnemu, ki se je priklatil v njegovo hosto naužit čistega zraka, razmigati in ojačati svoje ude, iskati dušnega mira itd. itn. Namrgodeni lastnik je neumorno gonil svojo, da morostarski biciklist prav dobro ve, v čigavi v gošči se motovili in če se pripeti to še enkrat, grozeče pribije možak, jih bo že še videl. Skratka, brezplodna izmenjava besed, misli, dokazov, utemeljitev, pojasnil, argumentov, logično dijalektičnih izpeljav in ostalih miselnih akrobacij ni obrodila konstruktivnih zaključkov in nastopil je čas, da se biciklist čim prej jadrno pobere s prizorišča, saj se je ob lastniku pojavila še štirinožna pasja mrcina zastrašujočih demenzij in nič kaj prijaznega pogleda, s katero bi ne bilo v nobenem slučaju dobro češenj zobati.
Ja, kaj hočemo, slovenska družba je globoko razklana na naše in nenaše in čas je za razmislek o spravi - tudi med lastniki host, kucljev, kolovozov in vsemi tistimi, ki te sreče nimajo, si pa morda želijo še kaj več od štirikolesne pločevine na asfaltu in betonu. No, vseeno je osmica uspela v celoti s prelestnim zaključkom v večernem soncu.