Včeraj zjutraj smo trije samoučeni šodrovci, po dolgem času ogledovanja, "študija" in klačeplazenja
stopili na avanturo proti Spodnjemu Rokavu.
Zvečer pa se vrnili v Vrata, z neverjetno iskušnjo za sabo. (Če tu gledaš na uro, grešiš
)
Za to kar ponuja ta tura, kar tam vidiš in predvsem doživiš, ne obstaja besed; čeprav so mnogi že poizkusili opisati vse skupaj,
pomoje resnično vemo to samo tisti, ki smo kdaj imeli ""čast"" preživeti to...
Začelo se je v temi, kjer smo z nosom in občutkom udeli prvi raj - "Pod dolkom". Tam začutiš, da si stopil nekam drugam od tega norega sveta, v prvinsko okolje, ki ... ga lahko samo izkusiš...
Sledil je vzpon na macesnov greben, kjer se je lepota divjine samo povečala in počasi prišli do vstopa. Sama smer ni pretirano težka, ker večino časa hodiš po grapi, ki ti daje nekakšen občutek varnosti. Prvo resnost vzpona smo začutili, ko smo pred "odurnim rdečim kaminom" prepozno zavili desno in kar "zatrmarili" v krušljivo rdečo steno zraven (spet
).
Na sredini, ko je postalo preresno obtičiš na krušljivi polički, kjer
iščeš vsaj približno zdrav oprimek, da se potegneš čez previsek in ker ga ne najdeš, je potrebno malce počiti, pogledati kje si - in takrat se ti obraz popolnoma zresni. Koncentracija na višku, adrenalin v žilah in nekako se splazim čez, da se usedem na previsno lusko.
Nadaljujem do 1 primernega mesta (za silo) in povarujem še prijatelja, ker ga zagotovo hočem videti, kako postane oče
.
Čas : skoraj uro mam vzame ta kiks!
Če bi zavili prej, pa bi bil sprehod...ah, ja..
Nadaljujemo v prijetnem plezanju po kaminih, policah, šodru, rolerjih do kamina pred zadnjim platojem. Tega udanemo pravega. Med basanjem prvega skozi luknjo zagozdenega balvana, mu "Rokav" sleče še hlače
in ob prošnjah "Ne gledat!" ostala dva umirava od smeha in ne vidiva nič zarad solz.
Kmalu smo čez, v pričakovanju vrha. Mogoče celo najbolj resen del vzpona je vzpon na vršno kupolo. Popolnoma izpostavljeno, se previdno premikaš po krušljivih in naloženih poličkah in stopničkah, kjer veš da napaka NE OBSTAJA! Tu trpi tudi (moja) močna psiha, ker je res kruto. Ne toliko težko kot napeto (in negotovo).
Pridemo na vrh, kjer sledi kratek vzklik uspeha, divjina neverjetna, v zraku se čuti ... nek naboj, ki ga težko razumsko definiraš (če spljoh). (kot pravi "Prle" in bi se kar strinjal)
V vsem zadovoljstvu pa vseeno nekje zadaj čutiš napetosti, ki jih povzroča dejstvo, da se moraš vrniti po isti poti kot si prišel tudi dol, na ploščad..
Občutkov čez ta del ne bom opisoval, ker so samo moji, moraš pa uporabiti vse kar imaš, da prideš tam dol varno. (naslednjič vem, da grem le z zadosti dolgim štrikom, da se apzajlam v amfiteater rokavov
Sledil je spust v "V kotlu", kjer se besede iz začetka samo ponovijo - to lahko samo izkusiš. Tam bi kar poletel.
In potlej počasi čez greben Škrlatice, bivak 4, in vrata.
Na koncu zgolj slutiš, da si opravil nekaj izjemnega, hvaležen si življenju in oprimkom, da so omogočili tako izkušnjo....
Zgodilo se je toliko stvari, da sem imel občutek, da je minilo najmanj 2 dni, kar smo šli iz vrat in ne, da smo štartali zjutraj..
Občutki in detajli pa bodo hodili za mano še dolgo..
Kljub vsemu priporočam vsem doraslim, da doživite neopisljivo v kraljestvu rokavov.
Carpe diem