Vajnež

Lepo. En komentar. Tudi mi smo lani, ko smo delali krog preko Potoške planine, presenečeni prišli do "koluta" na koncu gozdne ceste. Kar nekaj časa smo iskali pot tam okoli. Potem smo se vrnili nekaj sto metrov nazaj in našli označen, a precej skrit odcep z gozdne ceste navzdol. Je bilo pa lani na poti od tega odcepa še precej podrto z drevesi.

Hvala jbs, sem si doma ogledala zemljevid in mojo sled GPS. Približno domnevam kje se spusti na pravo pot. Hvala še enkrat, bi že zadnjič šla nazaj, pa mi čas ni dopuščal.

Živjo! Izhodišče je trenutno kar težko najti,zaradi prenove ceste,sem se najprej odpeljala predaleč. Znak za vodno zajetje je čisto spraskan in leži ob cesti, smerokazov pa ni. Z malo pozornosti se rdeč znak ob cesti opazili. Tik pred izvirom je tudi manjše parkirišče.
Sama pot naprej je večinoma lepo vidna, le vmesni del je razrit zaradi sečnje (po cca 10min hoje). Če sledite "glavni poti", vas bo kmalu pripeljala do nadaljevanja pešpoti.
Čudovit izlet, priporočam

Nisem vedel sploh kam, kar nekam se zapeljal....pozno popoldne iz Valvazorjeve koče na Vajnež, sem mislil da bom z višino tudi pričakal hladnejše ozračje pa sem do vrh prišel skoraj čisto mokr. A sem se pri sestopu z Vajneža na Potoški Stol tudi hitro posušil. Sestopil sem nazaj do Valvazorejeve koče, cesta je sicer solidna, sam nekej 10 min.pred kočo je slab odsek. Julijske Alpe so ble v megli pa tudi 3km kolona proti Jesenicam, zato sem gor.

Včeraj (torek, 31.12.2019) iz Urbasa. Cesta je lepo prevozna, pot skozi gozd je na enem mestu malo improvizirana zaradi podrtega drevja, sicer ni problematična. Po kakšne pol ure hoje se prične sneg, ki ga je pri Betonski bajti na Belščici za dobrih 10 cm, a je deloma spihan, deloma nanešen.

Zdelo se mi je, da na grebenu piha močan veter, zato sem proti Vajnežu prečil precej nižje, nekako po robu ruševja. Trdi odseki (dereze) so se izmenjavali z globljimi zameti do podkolen. Na vrhu je skoraj popolnoma prenehalo pihati, razgledi so bili čudoviti. Nekaj ljudi sem opazil na Stolu.

Vrnil sem se po grebenu čez nekaj kot in naprej čez Mali vrh, ter se pri Kamnitniku spustil naravnost navzdol na Hrašensko planino, od tam pa naprej na planino Stamare in nazaj do izhodišča.

Resen sneg se prične nad Betonsko bajto. Če bi v teh razmerah vzpon ponovil, bi iz bajte šel po trdem snegu naravnost navzgor na sedlo vzhodno od Malega vrha in potem po grebenu do Vajneža. Prihranil bi si slabo uro gaženja. Na grebenu so sicer bile sledi. Tako kot predhodnikoma enkrat ali dvakrat se je tudi meni enkrat udrlo čez koleno, ko sem stopil na notranji rob opasti samo nekaj cm stran od kamnitega grebena.

Danes, na predzadnji septembrski dan v hribe na zimsko idilo. Prekrasno toplo sonce in odtisi gojzerjev v snegu. ČUDO-VITO

Na Vajnež od Konjske peči. Lovska potka je že bolje uhojena od mojega zadnjega obiska. Začetek je še vedno pester, je treba paziti na oznako na drevesu. Planina Seča je bila v soncu, tudi polovico melišča. Druga polovica čez Ride je pomrznjena, imela sem male dereze. Cesti čez Savske jame in proti Jav. Rovtu imata obe lepe in slabe konce. Sta pač gozdni cesti. Vajnež je najvišji v naši občini, lep dvatisočak.

https://jelenkamenmajdag.blogspot.com/2020/11/vajnez-najvisji-v-jeseniski-obcini.html

Vajnež včeraj. Tud sonce sem mel. Pa sneg, pa sunke vetra Kar dobro gaz do bivaka. Snega še ne bo zmanjkalo

Danes (sreda, 29.11.) od Urbasa. Vreme je bilo napovedano kot jasno, a črni oblak nad Belščico je trmaril po svoje. Malo pred Urbasom je, zaradi drsenja terena, nameščena meni nekoliko dvomljiva opozorilna tabla. Ko pa sem zagledal merilne naprave, namenjene sledenju premikanja tal, sem se iz previdnosti vseeno malo ognil območja. Pot do Betonske bajte se sijajno in hitro dviguje, ob koncu gozda se je polagoma pričenjal sneg. Nekaj več (do višine pol čevlja) ga je bilo nad bajto, od tam naprej do vrha pa enako. Trava je bila pomrznena, a so čevlji dobro prijeli.

Pot v megli ni bila najbolj sledljiva. Vesel sem bil dobro izbranih točk za markacije na kamnih, ki so ravno prav gledali iz snega. Proti vrhu je pričelo pihati (nekakšen JZ), megla pa se je še bolj zgostila. Zeblo me je. Za križem na vrhu se je naenkrat za le nekaj sekund odprlo razgledno okno, v katerem se je v celoti prikazal Ovčji vrh (Kozjek). Na ponovitev predstave (ali pa vsaj kratek dodatek ) sem naivno čakal še kakšnih 15 minut, potem pa sem jo ves premražen in otrdel mahnil nazaj. Megla je še kar vztrajala, na približno vsakih dvajset metrov sem v pomrznjeni travi našel kakšno lastno stopinjo. Ne pomnim, kdaj sem bil odtisov v snegu tako vesel. Smerokaz v dolinici pod Vajnežem sem zgrešil za kakšnih 30 metrov in ga ugledal, ko sem se slučajno obrnil.

Niže doli je bilo lažje. Mimo koče Ovčar Marko in Hrašenske planine sem sestopil na Stamare in potem po cesti do Urbasa. Vse brez posebnosti. Le oblačnost v gorah, tudi v Julijcih je še kar vztrajala, kljub imenitni napovedi. Pa drugič.

Imel sem gamaše, prav so prišle zaradi mraza, pa tudi ko sem se dvakrat ali trikrat v nekakšnem zametu udrl do kolen. Derez nisem rabil.

Na dan dopusta se namenim po grebenu od Vajneža do Stuške. Če je mejni greben, menda gor že poteka neka pot. Če drugo ne...še iz časov, ko so graničarji barvali konfine

Na večini grebena pot je, za 100% potrditev slehernega metra mejnega grebena...pa bo potreben še en obisk. Ko sneg dokončno skopni. Tokrat je bila v nekem trenutku...še najpomembnejša stvar "zmaga nad egom".

https://trobec.blogspot.com/2024/04/vajnez-struska-1142024.html

Čestitke za tale krog! Samo ego lahko premaga ego! Brez ega nas ni!

Kaj je pa tisto za en slap?

Zoran, res je

Mislim, da niti nima nekega imena. Je pa na potoku Javornik oz enem od pritokov. Na opentopo niti potok ni vrisan. Od napisa "Konjska peč" približno azimut 270 ob liniji sestopa