Včeraj (nedelja, 24. oktober) iz Kurje doline po lovski poti na Mokrico, nato na planino Ovčarija in naprej v smeri proti Farjevevemu plazu in pred njim navzdol po Jakofčevi frati.
Avto sem pustil pri odcepu gozdne ceste za Kurjo dolino (znaka za prepoved vožnje proti Koncu že nekaj časa ni več). Ko sem kakih sto petdeset metrov nad velikima balvanoma ("griča" jim pravijo v teh krajih) zavil levo v gozd, sem bil od vlage že moker do kolen. 150 višinskih metrov višje potka preči manjšo grapo in te vabi s seboj. Skoraj bi ji uspelo, a sem se le vzpel po grapi in potem še bolj levo na nekoliko izpostavljen travnat hrbet s komaj zaznavnimi stopinjami. S hrbta se je videlo, da se vabljiva potka po nekaj okljukah, višje gori vendarle vrne nazaj v grapo. Nad hrbtom se začne ruševje, a je povsod dosledno izsekano. Na kakih 1400 metrih višine se z leve strani pridruži vrh grape Velikega Krvavca, pot gre naprej pod spodmoli in nato desno NAVZDOL skozi ruševnat tunel ter spet navzgor po grapici (nekaj malega poplezavanja I. stopnje) naprej do gredine. Na gredini je desno možen dokaj zahteven prehod (menda mestoma III. stopnje) v grapo Jermenci.Tam sem malo oddahnil poklepetal s simpatično skupinico štirih pohodnikov, ki so imeli isto pot. Nadaljevali smo skupaj, po gredini do stene, nato po grapi kakih sto metrov navzdol in, ko se svet odpre na desno, spet navzgor v smeri Velba, ki je bil tam že lepo viden. Pod Velbom pa po travnati polički na levo v porezano ruševje in navzgor po čedalje bolj mokrih in spolzkih travah na greben in levo na Mokrico. Na vrhu je bilo megleno in vlažno, tako kot skoraj vedno do sedaj. Mokrica je najbrž zato Mokrica.
In ker je bilo treba tudi sestopiti, smo se kot skupina kolektivno odločili, da gremo kljub megli na Ovčarijo in naprej v Korošico. Z malo sreče (trave so bile na tej strani grebena skoraj suhe) smo udeli pot in prehod na planino. Čisto mimogrede se mi je zazdelo, da so moji sopotniki (pretežno iz Idrije) travnate strmine jemali nekako kot nekaj domačega in samoumevnega
. Meni, ki so mi strme trave vedno izziv, na katerega se moram pripraviti, se je to zdelo imenitno! Ovčarija je bila že pod oblaki. Zato nas je, v nekoliko pustolovskem duhu, stran od običajne lovske poti mimo koče zvabila sprva težko sledljiva prečna steza, ki pod pobočji Mokrice vodi proti levi (vzhodu) in, kot brezpotje, naprej proti Bistrici.
Steza se je nenadejano končala na izredno lepi in razgledni travnati rami. Eni od deklet tak nenaden konec poti ni dal miru, pa se je malo odpravila pogledati svet tam naokrog. In se kmalu vrnila z novico, da je v strmini nad ramo našla obrezane veje.
Ostali, ki smo ta čas uživali v imenitnih razgledih na Kamniškega Dedca, Mešenik, dolino Bele, Veliko Planino, smo njeno odkritje, nekoliko lenobno, odpravili z "najbrž se gre tam gor direktno na Mokrico". V vodniku razgledna rama ni navedena, nadaljnji sestop, ki naj bi potekal po strmem brezpotnem gozdu, je precej nejasno opisan. Zato smo se vrnili nekaj deset metrov nazaj in po svoje ( desno od Jakofčeve frate) po prav tako brezpotnem gozdu sestopili kakih 700 višinskih metrov do ceste v Korošici.
Google Zemlja je svoje dni objavljal tudi približne izrise nekaterih izgubljenih poti oziroma poti z nejasnim potekom. Čeprav poti niso začrtane točno tam, kjer so, mi je orodje velikokrat pomagalo pri odkrivanju neznanih in pozabljenih prehodov. Nedavno je to svojo funkcijo najavil kot "obsolite" (zastarelo), nato pa izločil iz menuja. Doma sem si na Zemlji ogledal naš sestop. Ko sem pogled povsem približal, so se na ekranu pojavile izgubljene poti, ki očitno le še niso popolnoma odstranjene. In na razgledni rami se pot ne konča, od nje vodi skoraj naravnost navzgor, nato pa prečno navzdol čez Farjev plaz in na poraščeno rebro, po katerem gre v cikcakih navzdol v smeri proti Bistrici. Morda pa tam le nekaj je?
Bil je še en lep in nepozaben dan v gorah, ki se včasih odločijo, da ti poleg lepote, tišine in nedotaknjenosti povsem nenadejano ponudijo tudi ... imenitno družbo!