Odkar sem par let nazaj prvič doživela čarobno lepoto turnega smučanja, mi za alpsko ni več kaj dosti mar. Pa še vedno grem občasno, zato, da puncama naredim veselje. In sem moji »novopečeni« krpljarki obljubila, da greva med počitnicami pa tudi enkrat na Krvavec. In ker gredo počitnice h koncu, obljubo pa je treba držati, sva se odpravili včeraj. Ko pa sva se na koncu vasice Grad znašli v komaj premikajoči se koloni »pleha«, sva se prijeli za glavo (in ja, skoraj kolona je bila tudi v nasprotno smer… vseh tistih, ki so že obupani obrnili). Potem, ko sva po navodilih redarjev končno uspeli parkirati, sva kar obsedeli v avtu in gledali… in poskušali približno izračunati, koliko časa bova rabili, da bova sploh prišli z gondolo gor… Odločitev sem prepustila hčeri… nenazadnje sem šla zaradi nje in sem ji obljubila, da je to »njen« dan… Na moje veliko olajšanje je rekla, da v to gužvo pa ona ne bi šla… Pa sva obrnili… in doma začeli snovati plan B… tako lepega dne pač ne bova zapravili…
Sto in ena ideja nama je prišla na misel…pa je bilo z vsako nekaj narobe… ena prekratka, druga predolga, tretja že stokrat prehojena, četrta predaleč od doma… in potem sva »udeli« pravo: greva na Kriško goro. Nas ni videla že par let… In sva se imeli krasno… In ko je nazaj grede letelo dol kar po ta zadnji, smehu ni bilo konca. In čisto na koncu je rekla: »Mami, tole je blo pa še boljš kt na Krvavcu.« Juhu, spet točka zame…
