V nedeljo smo šle tudi mi na Osolnik, kot Primož, a se nismo srečali. Mi smo pričele v Mavškem grabnu, najprej položno, blatno, potem bolj strmo in vse več snega. Ko je v Ljubljani deževalo, je v Polhograjcih očitno snežilo, na vrhu pri cerkvici, je bilo snega kakih 20 cm. S strehe se nam je usulo skoraj na glavo, bodimo bolj previdni...Z Osolnika na Gontarsko planino, še nekaj vzpona, tako je bilo skupaj 755 višincev, dobrih 12 km, 17.000 korakov. Pri spustu z Gontarske planine proti Govejku, smo opazile, da se je nekajkrat splazilo. Kaj je šele v visokogorju, resna nevarnost plazov. Na planini je bilo prav idilično, kar precej snega, celo nekaj krpic modrine smo zagledale, sonce ni uspelo predreti...a vseeno smo bile vesele, da smo premagale turobnost nenehnega dežja, oblačnosti, megle. Tu pa deluje družinska naveza in medsebojna vzpodbuda. En del spusta je malo strmejši, smo šle bolj previdno. Pri domu na Govejku imajo krasne zajčke, muco in dva posebna, kosmata pujska. Spust mimo Mickine hiše, ki ima nove lastnike. Morda bo že ob naslednjem obisku lepo obnovljena. Še ob slapu, opuščenem mlinu in hitro smo bile pri avtu. Prva snežna tura v novem letu je pregnala sivino...