37 tisoč prostovoljnih ur markacistov na planinskih poteh

Obiskovalci gora se pogosto šele v megli, temi, na uničeni poti ali ko zaidemo, zavemo pomena markacij, usmerjevalnih tabel in urejenih poti, ki nam omogočajo varnejši in brezskrbnejši obisk gora. Za tem pa stoji skoraj 900 markacistov Planinske zveze Slovenije (PZS), ki planinske poti nadelujejo, markirajo, čistijo in urejajo prostovoljno, za dobro vseh nas. Registrirani markacisti so v preteklem letu za delo na planinskih poteh namenili skoraj 37 tisoč prostovoljnih ur, zaradi vse večjega obiska gora pa imajo vedno več dela, zato si želijo in potrebujejo nove in pomlajene moči.

Planinska organizacija skrbi za mrežo planinskih poti v skupni dolžini več kot deset tisoč kilometrov, poleg tega bdijo še nad okrog dva tisoč kilometrov turnokolesarskih poti. Planinske poti prepredajo glavnino države, po njih bi lahko več kot sedemkrat obkrožili Slovenijo po državni meji. Pod okriljem Planinske zveze Slovenije je registriranih 884 markacistov in inštruktorjev markacistov vseh treh kategorij, vsak med njimi pa preračunano skrbi za več kot enajst kilometrov planinskih poti, kar recimo predstavlja skoraj dvakratno dolžino poti iz Vrat po zelo zahtevni Tominškovi poti na Triglav. Registrirani markacisti v planinskih društvih, ki jim na terenu pomagajo še številni drugi prostovoljci, so v letu 2021 obnovi in vzdrževanju planinskih poti namenili 35.316 prostovoljnih ur dela, tehnična skupina Komisije za planinske poti PZS, ki skrbi za zahtevne in zelo zahtevne planinske poti v visokogorju, pa je dodala še 1.540 prostovoljnih ur - skupno so predani markacisti urejanju planinskih poti namenili 36.856 prostovoljnih ur.

Markacisti PZS stalno nadzorujejo planinske poti, ki so v skrbništvu njihovih planinskih društev. Osnovno vzdrževanje planinskih poti zajema izvajanje ukrepov za njihovo primerno prehodnost ter risanje ali obnavljanje markacij in drugih pripadajočih oznak, obnavljanje napisov ali postavljanje usmerjevalnih tabel na križiščih planinskih poti, na izhodiščih in drugje na poteh. Zaradi vplivov erozije, strmine ali odprtosti markacisti nadelujejo dodatne utrditve iz lesa, kot so stopnice, bočne opore ali lesene ograje. V visokogorju in tudi drugje, kjer so zahtevni, izpostavljeni in nevarni prehodi, se vgrajujejo klini in jeklenice, za enotno nadelavo pa skrbi tehnična skupina Komisije za planinske poti PZS.

"Število markacistov sicer počasi narašča, a je tudi obisk gora vse večji, zato imamo tudi markacisti vedno več dela. Planinske poti se neprestano spreminjajo, tako zaradi človeškega faktorja kot zaradi delovanja narave. Želimo si, da bi markacija planince pravilno vodila k njihovemu cilju. Marsikdo meni, da bližnjica skrajša kak ovinek, le redki pa se zavedamo, kako ti koraki po njej uničujejo planinsko pot. Utrjujejo smer hudourniških voda, ki s svojo razdiralno močjo drejo na planinsko pot in kmalu odplaknejo podlago pa tudi lesena varovala, erozijske zaščite. Markacisti na tečaju pridobimo ustrezna znanja, da planinske poti usmerjamo prilagojeno naravnim značilnostim. Opravljamo različna dela, od enostavnega čiščenja in vzdrževanja poti pa do najzahtevnejših del z motorno žago, vrtalko ... Vsak pomaga glede na svoje zmožnosti in znanja. Nekateri se pridružijo tudi tehnični skupini, ki svoje delo opravlja na najzahtevnejših akcijah v visokogorju ob podpori helikopterja," pojasnjuje Katarina Kotnik, strokovna sodelavka Planinske zveze Slovenije in inštruktorica markacistka, ter dodaja: "Žal nismo tako številčni, da bi svoj prosti čas lahko preprosto uskladili z naravnimi silami na planinskih poteh. Delamo po svojih močeh in vsak prispevek k temu je še kako zaželen. Delo je prostovoljno in predstavlja sprostitev od stresnega vsakdana, družba je dobra, razpoloženje odlično, opravljeno delo pa nam je v posebno zadovoljstvo. Povprečna starost markacistov je 53 let in dobrodošla je vsaka nova moč, še zlasti pa si želimo, da se nam pridružijo tudi mladi."

Kakovostno delo markacistov in enotni postopki urejanja planinskih poti so rezultat usposabljanj, ki jih že vrsto let izvaja Komisija za planinske poti Planinske zveze Slovenije. Letošnji tečaji za markaciste, ki jih tako kot pretekla leta podpira Zavarovalnica Triglav z akcijo Očistimo naše gore, so se začeli aprila na Domu pod Ježo, ta konec tedna bo osnovno usposabljanje za markaciste, tečaj za markaciste kategorije A, na Raku na Goričkem, junija na Gori Oljki in septembra v Vratih. Zelo pomemben tečaj za napredovanje v markaciste kategorije B bo med 20. in 22. majem v Kamniški Bistrici. Poleg tega KPP skrbi, da inštruktorji markacisti ter člani tehnične skupine in vodje tehničnih akcij pridobijo ustrezna specialistična znanja s področja vodenja, varnega dela z motorno žago, uporabe geografskih informacijskih sistemov, dela ob podpori helikopterja in drugega. "Čeprav so letošnji tečaji že polno zasedeni, zbiramo predprijave novih interesentov. Želeli bi si izvesti še več usposabljanj in računamo na pomoč države, saj novela zakona o planinskih poteh prinaša državno sofinanciranje usposabljanja markacistov in urejanja planinskih poti - trenutno je namreč finančno breme vzdrževanja poti še vedno pretežno na plečih PZS in planinskih društev," še izpostavlja strokovna sodelavka PZS Katarina Kotnik.

Vsak obiskovalec gora lahko naredi droben prispevek za markanten vtis in s SMS-sporočilom POT5 na 1919 in donacijo 5 evrov z drobnim prispevkom soustvari markantne vtise. Vse donacije bodo namenjene vzdrževanju planinskih poti; v letu 2021 so bile tudi s pomočjo donacij obnovljene planinske poti na Rjavino, Razor, Mrzlo goro, do Matkovega škafa, od Planike od Triglavske škrbine, Tominškova pot na Triglav in Jubilejna pot na Prisojnik.

Markiranje planinskih poti sega že v leto 1893, ko so na ustanovnem občnem zboru Slovenskega planinskega društva (SPD) - predhodnika Planinske zveze Slovenije - poleg glavnega odbora ustanovili tudi markacijski odbor. Že v prvem letu delovanja je slovenska planinska organizacija označila 97 poti - poglavitni namen je bil preprečiti Nemcem, da bi po naših planinskih poteh še naprej delali nemške napise in kažipote. Da bi poenotili oznake, so leta 1895 v četrti številki Planinskega vestnika izdali Določila o zaznamovanju potov Slovenskega planinskega društva. Da bi se v markacijski dejavnosti ustvaril enoten sistem označevanja, je Turistovski klub Skala konec leta 1921 organiziral tečaj za markiranje. Vodil ga je kartograf in planinec Alojz Knafelc, ki je leta 1922 oblikoval enotno oznako - belo piko z rdečim kolobarjem okoli -, zato jo danes po njem imenujemo Knafelčeva markacija, vpeljal pa je tudi enotno usmerjevalno tablo v rdeči barvi z belim napisom. Navodila za markiranje potov je objavil v julijski številki Planinskega vestnika leta 1922 in leta 1924 še v samostojni knjižici, na prvi strani katere je bila na vsaki ročno narisana markacija.

Knafelčeva markacija, ki letos praznuje 100 let, je postala eden od simbolov slovenskega planinstva, po njenem očetu je Komisija za planinske poti PZS leta 1960 poimenovala tudi najvišje priznanje markacistov PZS - diplomo Alojza Knafelca, ki se podeljuje za življenjsko delo, od leta 2004 pa podeljuje tudi priznanje Alojza Knafelca za posebne dosežke pri delu markacistov. "Zelo rad imam gore in naravo, rad hodim v hribe in se družim, prav tako uživam v delu na planinskih poteh, ki so glavne žile za dostop do planinskih ciljev, koč in vrhov. Že od 1985 sem prostovoljni vodnik v Planinskem društvu Krka Novo mesto, od leta 1991 pa tudi markacist - ko sem takrat šel na tečaj, nisem točno vedel, v kaj se spuščam, danes pa vidim, da je bila odločitev prava. Diploma Alojza Knafelca mi res veliko pomeni, ker sem dobil potrditev, da sem na pravi poti kot markacist, moje tridesetletno delo so prepoznali tudi drugi in me s tem zelo presenetili. Ne štejem prostovoljnih ur dela na planinskih poteh, ko se z ekipo markacistov organiziramo, so ti dnevi rezervirani za delo na terenu in se potrudimo, da delo opravimo kakovostno in s tem olajšamo pot drugim planincem," poudarja Mladen Živković, leta 2021 prejemnik diplome Alojza Knafelca.

Živković je že več kot tri desetletja zapisan urejanju planinskih poti, od leta 2006 tudi kot vodja Odseka za planinske poti MDO PD Dolenjske in Bele krajine: "Urejene planinske poti mi v prvi vrsti pomenijo varnost, ki je zelo pomembna za vsakega planinca, pa tudi odnos do narave, da ne uporabljamo bližnjic, ampak hodimo po označenih planinskih poteh. Žal pa opažam, da nekateri obiskovalci ne znajo ceniti našega dela oz. ga ne razumejo. Dobivamo pritožbe, da so nekatere poti slabo markirane ali vzdrževane. Ampak planinske poti so žive - potekajo čez zasebne parcele, ljudje gospodarijo s svojim gozdom in včasih požagajo drevo z markacijo ali med spravljanjem lesa planinsko pot spremenijo v gozdno vlako. Prav tako so neusmiljeni vremenski vplivi, po Dolenjskem in tudi drugod se številni po planinskih poteh vozijo z motokros motorji in jih uničujejo, zato menim, da potrebujemo strožje izvajanje zakonodaje. Kritike o slabo urejenih planinskih poteh so večinoma krivične, kajti poti so žive, vsi slovenski markacisti se namreč po najboljših močeh v svojem prostem času trudimo za urejanje in vzdrževanje poti, četudi le za sendvič in besedo hvala - človek čuti toplino, ko sliši planinca, da bi se izgubil brez naših markacij. Težava pa je, ker se markacisti staramo, da v naše vrste privabimo mlade kadre, moramo biti veliki umetniki. Sam bom delal na terenu, dokler mi bo zdravje dopuščalo, dokler mi bodo roke in noge služile."