Nevarnosti v gorah

Nevihta je vremenski pojav, ki jo poleg padavin spremljajo še grmenje, bliskanje in strele. Obiskovalci gora moramo vedeti, da se med nevihto ne smemo zadrževati na vrhovih in grebenih, saj strela najpogosteje udari v najvišjo točko. Prav tako se moramo umakniti z območij, ki privlačijo udar strele. Ta območja so predvsem varovane planinske poti, ki so polne železja.

Poznamo več vrst neviht: Najpogostejše so vročinske nevihte, ki se pojavljajo od aprila do septembra in to predvsem v popoldanskem in večernem času, redkeje že zgodaj dopoldan. Tem nevihtam se lahko izognemo, če se na pot odpravimo zelo zgodaj, tako da z vrhov sestopimo že dopoldan. Veliko bolj nevarne, a manj pogoste so nevihte, ki spremljajo prehod hladne fronte. Takrat lahko pričakujemo močne nalive z vetrom, lahko tudi točo in snegom. Ob teh nevihtah se sproščajo velike količine energije, zato prihaja do zelo pogostih udarov strel. Srečanje s tako nevihto preprečimo, če ob napovedi prehoda hladne fronte ostanemo doma.

Kako zaznamo nevihtni dan? Jutranja barva neba je bolj bela kot modra. To je znak, da je v zraku velika količina vlage. Že zgodaj zjutraj se začno delati sprva majhni, nato pa vse večji kopasti oblaki, ki prerastejo v nevihte. Znak za poslabšanje vremena je tudi velika naelektrenost ozračja, ki jo prepoznamo po dviganju las v nebo.

Kdaj je verjetnost neviht zelo majhna? Ob nočnem pogledu v nebo opazimo neštete zvezde, jutro je jasno brez oblačka, trava je rosna, piha šibak veter vzhodnih smeri.

Vedno preden odhajamo v gore spremljamo vremensko napoved.



Padajoče kamenje je vzrok številnim gorskim nesrečam v Sloveniji in tujini. Ker so te nesreče vse bolj pogoste, predvsem zaradi vse večjega števila obiskovalcev gora, dajemo nekaj napotkov kako povečati varnost planincev.
Najprej moramo vedeti katera so območja, kjer je večja verjetnost za padajoče kamenje. To so stene, kamnita pobočja, ozke doline, soteske, grape, žlebovi, strmi travniki in strma pobočja.
Vzroki za padajoče kamenje pa so sledeči:
-Najnevarnejši katerega ne moremo predvideti je potres. V tem primeru prihaja do večjih skalnih podorov in hoja po teh poteh ni varna še nekaj let po potresu.
-Nevihta, ki že sama prinaša veliko nevarnost povzroča tudi padajoče kamenje. Ob udaru strele v kamnito pobočje se sproži kamenje, ki naprej leti v dolino z veliko hitrostjo.
-Taljenje snega je vzrok za padajoče kamenje predvsem v pomladanskih in zgodnjih poletnih dneh. Ko se sneg tali se z njega odlomi manjši ali večji kos trdega snega, ki pade navzdol in pri tem lahko v dolino porine večje kose kamenja. Najbolj nevarna so območja pod stenami, saj se nad nami, ponavadi na grebenu odtrga opast (napihan sneg na grebenih), ki leti v dolino.
-Živali prožijo kamenje na strmih kamnitih pobočjih, pogosto nad planinskimi potmi in brezpotji.
-Planinci, ki s svojo hojo po poti hodijo po kamenju in pri tem ne pazijo, da med hojo ne prožijo kamenja. Najbolj nevarne so precej obiskane poti na katere hodijo manj izkušeni planinci ali celo turisti. V Sloveniji imamo kar nekaj takih poti, najbolj nevarne pa so Mangart, Mojstrovka po Hanzovi poti, Prisank, Prestreljenik in Triglav. To so predvsem poti, ki imajo visoko nadmorsko višino izhodišča.
-Obstaja še nekaj manj pogostih vzrokov.

Kako ravnamo, ko hodimo po pobočjih, kjer lahko pričakujemo padajoče kamenj:
-Nadenemo si čelado,
-Čim hitreje, a vseeno varno prehodimo ta pobočja,
-Pazimo, da sami ne prožimo kamenja,
-Ne malicamo.
Če opazimo, da v naši bližini leti kamenje opozorimo ostale planince z močnim glasom PAZI KAMENJE PADA, mi pa se skušamo čim hitreje umakniti na varno mesto. Če ne najdemo povsem varnega mesta si z nahrbtnikom naredimo nekaj ščita. Najbolj si moramo zavarovati glavo, vrat, tilnik in hrbtenico.



Zdrs je najpogostejši vzrok hudih gorskih nesreč, ki se nemalokrat konča s smrtjo planinca. Do zdrsov najpogosteje prihaja v pozno pomladanskih in zgodnje poletnih mesecih, ko so planinske poti, ki se nahajajo predvsem v osojnih legah še pod snegom. Te zdrse preprečimo, če imamo s seboj zimsko opremo (cepin, dereze in čelado, slednja prepreči hude poškodbe glave v primeru zdrsa). Do zdrsov pa prihaja tudi na kopnih poteh, predvsem na strmih travnatih pobočjih in plezalnih poteh. Na mokrih strmih travah nam bodo v pomoč dereze, ki pa niso najbolj praktične za hojo po kopnem, zato se raje po dežju izogibajmo takim potem. Na plezalnih poteh pa velja pravilo treh oprijemalnih točk, ter zadnja leta vse bolj nepogrešljivi komplet za samovarovanje. Pri pravilu treh oprijemalnih točk moramo paziti, da imamo za oprimek dve roki in eno nogo za stop ali obratno (dve nogi in eno roko, torej nikoli istočasno ne premikamo roke in noge). Taka hoja je res nekoliko počasnejša, a veliko bolj varna. Previdni moramo biti v vetrovnem vremenu, saj nas lahko močan sunek vetra dobesedno prestavi in, če hodimo po strmi poti ali grebenu lahko zdrsnemo v globino.

Če pride do zdrsa, se skušajmo čim hitreje ustaviti (ne varčujmo z rokami in nogami), med drsenjem pa pazimo na glavo.



Megla nas lahko spravi v nezavidljiv položaj, če se nahajamo na brezpotju ali podih. Zaradi izgube orientacije se lahko hitro izgubimo in zajame nas lahko noč, ki s seboj prinese mrzel zrak in posledično podhladitev. Za varnejšo hojo imejmo vedno s seboj mobilni telefon, GPS napravo ali kompas, zemljevid in topla oblačila.



Kače najpogosteje opazimo v toplih vlažnih dneh v visokih travah, rušju in obronkih gozda. V Sloveniji poznamo tri vrste strupenih kač. Najnevarnejši je modras, ki se zadržuje v nižjih predelih. Manj strupena pa sta navadni in rilčasti gad, slednjega pri nas opazimo le zahodno od reke Soče. Navadni gad je najbolj pogosta kača v slovenskih gorah in jo lahko opazimo vse do 2400 m visoko, najpogosteje v pasu rušja.

Kača se človeku poskuša vedno umakniti in se tudi bo, če ga le ne presenitimo in stopimo ali primemo z roko v njegovo neposredno bližino. Takrat v obrambi tudi ugrizne. Če pride do ugriza ne reagirajmo panično saj ugriz pri odraslem človeku ni smrtno nevaren (bolj nevaren je pri majhnjih otrocih). Največja verjetnost je, da nas bo ugriznila v nogo ali roko. V tem primeru si RAHLO prevežemo mesto nad ugrizom, s tem upočasnimo pretok krvi. Nato se takoj odpravimo k zdravniku, če smo daleč od avtomobila (visoko v gorah) pokličemo 112 in počakamo na helikopter, če zaradi neugodnega vremena helikopter ne more poleteti se počasi brez večjega napora odpravimo v dolino in naprej k zdravniku. Pri zdravniku nas lahko zadržijo nekaj dni na opazovanju, bolečina ugriza pa izgine najpozneje po enem mesecu.



Klopi so majhne živali, ki spadajo v družino pršic. Zaradi okuženosti jih uvrščamo med najbolj nevarne živalske vrste v Sloveniji. Klop povzroča dve zelo nevarni nalezljivi bolezni kot sta klopni meningitis in borelioza. Proti klopnemu meningitisu se lahko preventivno zaščitimo, če se predhodno cepimo. Proti boreliozi pa cepiva še ni, zato spremljajmo mesto ugriza še nekaj dni po tem, ko smo našli klopa. Če se okrog tega mesta pojavi rdeč krog moramo takoj k zdravniku.

Klopi se najpogosteje pojavljajo na vlažnih travnikih, obronkih gozdov in grmičevju. Največ klopov je do nadmorske višine 800m, višje pa njihovo število postopoma upada in nad 1400 m so že zelo redki. Klopi postanejo aktivni, ko temperatura zraka preseže 5 stopinj Celzija.

Kako se zaščitimo pred klopi: Uporabljajmo zaščitna sredstva pred klopi in drugimi žuželkami, nosimo gladka in svetla oblačila ter gladko belo pokrivalo. Po vsaki planinski turi si pregledamo telo in si temeljito operemo glavo, če opazimo klopa ga moramo odstraniti (pri odstranjevanju pazimo, da smo mu odstranili tudi glavo). Obleke, ki smo imeli na planinski turi, operemo v pralnem stroju.