Po poteh XIV. divizije

Po poteh XIV. divizije po temeljiti prenovi z novim vodnikom.

Vezna planinska pot (VPP) XIV. divizije je za Slovensko planinsko potjo druga najstarejša obhodnica po Sloveniji, ki je v zadnjem desetletju doživela temeljito prenovo, za piko na i pa je pri Planinski založbi PZS izšel planinsko-zgodovinski vodnik Po poteh XIV. divizije; pot je mogoče spremljati tudi prek spletne aplikacije maPZS. Pot na 181 kilometrih od Sedlarjevega do Ljubenskih Rastk zbere 28 etap in 29 kontrolnih točk. Letošnji pohod po VPP XIV. divizije in srečanje planincev Savinjske regije bo 28. maja od Slemena do Smrekovca.

Vezna planinska pot XIV. divizije je za Slovensko planinsko potjo druga najstarejša vezna obhodnica po Sloveniji. Na Slemenu nad Šoštanjem so jo 9. novembra 1958 osnovala planinska društva celjske regije, spomladi 1959 jo je prvič markiralo PD Celje Matica, zdaj pa jo vzdržujejo planinska društva Savinjskega meddruštvenega odbora, ki so jo v letih od 2012 do 2020 tudi obnovila. Vodi od Sedlarjevega do Ljubenskih Rastk in na 181 kilometrih zbere 28 etap in 29 kontrolnih točk. Označena je z rdeče-belo Knafelčevo markacijo, rdečimi planinskimi usmerjevalnimi tablami in rdečo rimsko številko XIV vsaj na križiščih poti. Na novejših smernih tablah za obhodnice je lahko v smeri poti dodan napis ali nalepka XIV.

"Obstaja več partizanskih poti XIV. divizije, saj enote niso hodile skupaj: izvidnice so hodile naprej in iskale prosto pot, zaščitne brigade so hodile bočno ali zadaj, svojo pot so imele oskrbovalne enote. Po vojni je zato prišlo do različnih tolmačenj, kje je brigada sploh hodila, in posledično do več poti. Da se nesporazumi odpravijo, so leta 1984 Bojan Škrk in Milan Guček (Skupnost borcev XIV. divizije NOV in POJ, Ljubljana), Božo Jordan (PD Polzela), Adi Vrečer in Gustav Grobelnik (PD Celje Matica) s sodelavci področnih planinskih društev Vezno planinsko pot XIV. divizije prestavili na smer pohoda glavnine, tako da se je s cest umaknila na novo markirane planinske poti. Označena je s Knafelčevo markacijo, planinskimi usmerjevalnimi tablami in ponekod rdečo rimsko številko XIV. Ostale poti so zdaj Partizanske poti XIV. divizije, ki se označujejo z rdečo peterokrako zvezdo in običajno vodijo med spominskimi obeležji XIV. divizije. Zanje skrbijo področne borčevske organizacije. Na nekaterih predelih se te poti prekrivajo," je pojasnil Ivan Šalamon, vodja obnove Vezne planinske poti XIV. divizije.

Planinsko-zgodovinski vodnik Po poteh XIV. divizije izpod peresa fotografa, publicista in popotnika Francija Horvata poleg planinskih informacij vsebuje tudi zgodovinska dejstva in neštete zgodbe, ki bralca ponesejo v čase, ko so se borke in borci XIV. divizije v hudi zimi in težkih razmerah, pogosto brez hrane, toplih oblačil in municije, prebijali skozi sovražnikove obroče. Malce utripa tistih časov so na odseku poti od Andrejevega doma na Slemenu do Žlebnikove domačije nad Šoštanjem, kjer je padel pesnik Štirinajste Karel Destovnik - Kajuh, čigar 100-letnico rojstva praznujemo letos, lahko začutili tudi novinarji. "Vezna planinska pot XIV. divizije ima 28 etap in 29 kontrolnih točk, kjer dobimo žig, in te etape so tudi osnova vodnika. Poleg vseh ključnih informacij, kot so dolžina, višinska razlika, izhodišče, čas hoje, zahtevnost in druge, so tu še opis kraja, kjer poteka pot, nekaj je dodanih zgodovinskih pričevanj borcev - ta so citirana iz starega vodnika - in številne naravne in kulturne znamenitosti ob poti. Vodniku sem z zgodovinskimi pričanji, opisi območja in znamenitosti dodal še nekaj dodane vrednosti, da ne bil preveč suhoparen in da bi bil zanimiv tudi za tiste, ki se morda ne morejo več odpraviti po tej planinski poti," je na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu nad Zavodnjem povedal Horvat. Ob boku vodniku, ki je izšel pri Planinski založbi PZS, uredila pa sta ga Andrej Mašera in Irena Mušič Habjan, so v PD Atomske toplice Podčetrtek izdali tudi Dnevnik po VPP XIV. divizije in bodo vodili evidenco o opravljeni poti.

Planinska pot XIV. divizije ima 28 etap in 29 žigov. Prva etapa se začne v Sedlarjevem, kjer je prva kontrolna točka, zadnja se konča v Ljubenskih Rastkah. Etape lahko prehodimo posamično ali jih med sabo povezujemo, odvisno od naše fizične pripravljenosti in vremena, svetuje avtor Horvat: "Planincem bi svetoval, naj si etape izbirajo po svojih zmožnostih. Nekateri bodo vso pot dobesedno pretekli, drugi pa bodo izbrali posamezne etape ali jih nekaj združili. Logistiko oz. hojo nam lahko olajšata dva avtomobila, saj nam ne bo treba pešačiti do izhodišča. Pot je namenjena vsem, ki radi hodijo, bodisi so to družine z otroki, odrasli ali starejši, kajti gre za lahko pot, ki pa je ne smemo podcenjevati, saj so nekatere razdalje kar velike. Ker na poti ni veliko planinskih koč, je treba vzeti s seboj ustrezno zalogo hrane in pijače. Prav tako je že doma treba predvideti, kje bomo spali, če načrtujemo pot prehoditi v celoti in ne po posameznih etapah."

Kot je pojasnila Manja Rajh, predsednica Savinjskega meddruštvenega odbora planinskih društev (SMDO PD), za ohranjanje in vidnost poti na terenu skrbi 18 planinskih društev in njihovih markacistov, ki so leta 2011 prevzeli skrb za obnovo poti XIV. divizije od PD Celje Matica. V obdobju med letoma 2012 in 2020 so markacisti savinjskih planinskih društev s prostovoljnim delom in finančno pomočjo PZS in članic SMDO temeljito obnovili del poti po trasi Sedlarjevo-Koča na Bohorju-Lisca-Vrh nad Laškim-Opoka-Stolpnik-Paški Kozjak-Graška Gora-Andrejev dom na Slemenu-Smrekovec-Komen-Ljubenske Rastke. Poleg markacij so namestili kovinske usmerjevalne table in drogove ter pot temeljito očistili.

"Obnovo smo začeli leta 2012 od Sedlarjevega do Doma na Bohorju, naslednje leto do Tončkovega doma na Lisci in potem dalje. Na pomoč planinskim društvom ob poti so priskočila tudi ostala savinjska planinska društva. Za obnovo planinske poti XIV. divizije so markacisti vsakoletno opravili preko 300 ur prostovoljskega dela, skupno torej okrog 3000 prostovoljnih ur, in skupaj porabili nekaj manj kot 100.000 evrov. Nekaj sredstev je vsako leto primaknil Savinjski MDO, kandidirali smo na razpisih Komisije za planinska poti PZS za kovinske stebre in usmerjevalne table, planinska društva pa so financirala material, izkop in delo za montažo tabel ter prevoze in stroške markacistov," je skoraj desetletje trajajočo obnovo orisal vodja obnove Ivan Šalamon in dodal, da so društvom pomagali tudi pri izrisih smernih tabel in urejanju sprememb na trasi poti. Sam je obnovljeno pot posnel s satelitskim snemalnikom in traso vnesel v podatkovno bazo PlanGIS, iz katere podatke črpa aplikacija maPZS, tako da se je po VPP XIV. divizije mogoče odpraviti tudi s pomočjo spletnega zemljevida.

Šalamon se je že leta 1960 kot član planinskega krožka na OŠ Gustava Šiliha Velenje udeležil prvega pohoda po VPP XIV. divizije med Pako pri Velenju in Šoštanjem, ki se ga še dobro spominja: "Spomnim se, da je bila pot dolga. Hodili smo po temnih gozdovih in po lepih razglednih poteh. Nekateri učenci so ločeno nosili tudi Kuričkovo pošto po Poti kurirjev in vezistov. Spomnim se tudi pokanja kot simulacije napada Nemcev na nas in na kurirčke, ki so nosili Kurirčkovo pošto, in da so ob poti preživeli borci pripovedovali zgodbice, pa tudi proslave na Žlebnikovi domačiji."

Dobrih šestdeset let je minilo od takrat in dobro desetletje od začetka preporoda poti, ki je ob podpori planinske organizacije in lokalne skupnosti dobila tudi svoj knjižni spomenik. "Ideji v začetku leta 2020, da damo obnovljeni poti slovesen zaključek z izdajo planinskega vodnika po vezni poti XIV. divizije in jo približamo vsem, ki jih poleg planinstva zanima še kaj več, je bil naklonjen Bojan Rotovnik, vodja Odbora za založništvo in informiranje PZS. Za pisca vodnika sem predlagala domačina Francija Horvata, znanega planinskega pisca in cenjenega fotografa. Morda danes ne bi imeli vodnika v rokah, če ne bi imel vseh niti obnove v svojih rokah vodja Ivan Šalamon. V veliko zadovoljstvo nam je, da so vse občine, prek katerih poteka trasa poti, finančno podprle izid vodnika, prav tako Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Muzej novejše zgodovine Slovenije pa je brezplačno prispeval originalne fotografije XIV. divizije," je izpostavila predsednica SMDO Manja Rajh.

Rajhova je tudi dejala, da so v zahvalo markacistom za opravljeno prostovoljno delo pri obnovi poti vsako leto od 2012 (razen 2020 zaradi covid omejitev) prehodili obnovljeni del poti in to združili s srečanjem planincev, kjer so spoznavali odmaknjene kotičke in ga popestrili s priložnostnim kulturnim programom. "Tradicionalno srečanje planincev Savinjske regije je vsako leto zadnjo soboto v mesecu maju v sodelovanju s planinskim društvom, ki je skrbnik poti, ki jo prehodimo. Letos je to PD Šoštanj. Pohod bo v soboto, 28. maja, potekal od Andrejevega doma na Slemenu do Doma na Smrekovcu. Povabilo velja vsem planincem Savinjske regije, seveda pa so dobrodošli tudi planinci z drugih koncev, ki pa se morajo zaradi organizacije prevoza pravočasno prijaviti."