Keko - Zadnja sporočila

Ker nama je bila opremljena smer , Steber + zgornja varianta V-/III 160 m, v Gradiški turi, ki sva jo plezala pred nekaj časa zelo všeč, sva se z ženo tokrat odločila, da splezava še najdaljšo smer na Vipavskem in sicer neopremljeno Nikolajevo smer, IV/II-III v dolžini 375 m, ki leži v Podraški turi.
Avto sva pustila na parkirišču pri Gradiški turi in se peš odpravila do cerkve Sv. Miklava.
Smer se začne z dobro III, nadaljuje skozi goščavo in pred mano se že pokaže pokončna plošča, ki je najlepši in najtežji del smeri, saj poteka po levem robu preko plošče, ki je Pakleniško kompaktna in dovolj razčlenjena, da plezanje ni težavno. Sledi del smeri, ki je dokaj pohoden in vrv se najbolje počuti na hrbtu. Težavnost začne postopoma naraščati in tako zopet posežem po vrvi, ki pa je bolj za psiho, saj se vse maje kot zobje po gronolomu in je zanesljivo, vmesno varovanje bolj težko narediti. No vsaj žena je bila varovana kot se spodobi.
Lepša sta zopet zadnja dva raztežaja, saj je skala zopet bolj kompaktna in tu tudi žena zadnji raztežaj spleza v vodstvu.
Na vrhu pa fenomenalni razgledi daleč naokoli, v pretežno oblačnem vremenu in prijetni temperaturi, precej pod 20 stopinj.
Po robu potem nadaljujeva do markirane poti, ki vodi od Abrama proti Gradiški turi in po njej sestopiva do avtomobila.
Od avta in nazaj do avta nama vzame točno šest ur.

V nedeljo sva se z ženo s skupino feratarjev podala na turo v Visoke ture v Avstrijo. Pripeljali smo se z avtomobili do vznožja gondole in se nato z gondolo odpeljali do jezera Kristall Weisssee na nadmorski višini 2250 m, ki leži v vznožju gore Granatspitze (3086 m). Imeli smo izredno srečo z vremenom, tako da smo bili deležni fenomenalnih razgledov daleč naokoli na okoliške vrhove nad 3000 m.
Naš cilj je bila ferata Kristal Weisssee, ki se vzpenja nad ledeniškim jezerom s težavnostjo E. Pred vstopom v ferato se lahko preko jeklenice spustiš na drugo stran potoka.
Ferata poteka tik nad jezerom in kar hitro nam je bilo jasno, da gre za zelo težko ferato, saj že odseki C/D težavnosti dosegajo težavnost, ki jo ponuja Železna Kapla v svojem najtežjem delu. Ferata ima 150 višincev in 400 metrov jeklenice. Napredovanje je zelo počasno, saj je potrebno kar precej počivanja na popkovini, ki je tu nujni pripomoček, saj je jeklenica ohlapna in na ferati je kar precej previsnih delov. Najtežji del ferate je na prehodu med lestvami, kjer je treba premagati streho, ki od spodaj deluje res impozantno. Po mnenju feratarjev, ki imajo za seboj že kar nekaj E jev, je ta ferata najtežja med vsemi, ki so jih do sedaj prelezli. Res čudovit kraj za lažje planinarjenje, prekrasne razglede in izjemno ferato, ki jo bomo dolgo pomnili.

Težko je nekomu, ki še sploh nima izkušenj z feratami predočiti težavnost te ferate. Ferata ima nekako dve ključni mesti in predvsem začetni del, kjer je potrebno biti pazljiv zaradi blatne in velikokrat mokre skale. Oba ključna dela sta razmeroma kratka. Prvi je nekoliko previsen in je dolg nekje dva do tri metre. Zaradi previsa roke precej trpijo. Če uporabiš dobro tehniko tudi roke ne trpijo toliko. Drugi ključni del je v začetku drugega dela in predstavlja samo dva giba. Posebno manjši imajo včasih probleme saj se je potrebno potegniti kvišku. Tukaj lahko večkrat poskušaš, saj stojiš na dokaj udobnem terenu in ni nevarnosti kakšnega težkega padca. Ferata nosi oceno D/E. Če jo primerjamo s feratami podobne težavnosti, spada ta med lažje glede na oceno. Če nisi dovolj prepričan v sebe, je najbolje da se je lotiš z kakšnim izkušenim, ki ti lahko pomaga iz zagate s pomočjo vrvi. Če si povprečno razvit moški, z nekaj kondicije, bi ji skoraj moral biti kos. Nikakor je ne smeš podcenjevati saj se je že kar nekaj ljudi v njej opeklo. Midva z ženo v njej nisva imela nobenih problemov. Res pa je, da sva imela do takrat za sabo že nekaj precej težjih ferat.

Tominškova je precej lažja od Mrzle gore, nekoliko lažja recimo od Kopinškove na Ojstrico. Če si prehodil že skoraj celotne KSA se nimaš kaj bati.

Na koncu vsakega opisa poti bi lahko bilo nekaj kategorij. Na primer: težavnost, izpostavljenost, opremljenost ...
Zraven vsake kategorije 10 zvezdic (kot nekoč pod slikami). Označiš zvezdico od 1 do 10 glede na lastno presojo. Povprečje ocen bi pri zadostnem številu sodelujočih dalo dokaj realno oceno pri posamezni kategoriji. Mogoče se ne upošteva 10 ali 20 % ocen, ki najbolj odstopajo, da se s tem izloči špekulante.
S tem bi forum pridobil nekaj zanimivosti.

Mislim da se je o teh zadevah že kar veliko debatiralo. Z tremi ocenami, ki so na razpolago, je res zelo težko definirati težavnost in je čisto normalno, da so v istem težavnostnem razredu med spodnjo in zgornjo mejo že kar velike razlike. Sicer obstaja že četrta ocena "izjemno zahtevna pot", ki je pa rezervirana v glavnem za težke ferate, ki se pri nas pojavljajo šele v zadnjem obdobju. Prav pri feratah se vidi kako zastarel in neprimeren je naš sistem kategorizacije težavnosti. Za vse ferate, pri nas obstaja samo ena ocena. Če se ne bi hkrati v opisih pojavljale tudi avstrijske ocene A, B, C, ... sploh ne bi vedeli kaj nas v resnici na takšni ferati čaka.
Bi že bil čas, da se kategorizacija prilagodi današnjim razmeram in potrebam ali se pa preprosto tudi uradno prevzame avstrijski sistem kategorizacije težavnosti, vsaj za izjemno zahtevne poti-ferate.

No zajle se da srečati že na lahkih poteh, precej jih je že na težjih, tako da to ni ravno merilo za težavnost.

Vsak človek na drugačen način doživlja zahtevnost planinskih poti. Če bi težavnost vseh poti ocenil samo en človek, bi bila primerjava med potmi glede na oceno lahko bolj relevantna. Ker je pa ocene poti podajalo najbrž kar nekaj ljudi, so pa tudi ocene težavnosti odraz posameznih ljudi, ki so te poti tudi različno dojemali. Lep primer je v alpinizmu. Tisti ki gre plezat Knezovo štirko, bo kar hitro izvisel če dejansko ni sposoben splezati šestice.

Če si roke postopoma utrdiš, se da lesti kar dolge ferate tudi brez rokavic. Do sedaj sem še vse ferate zlezel brez rokavic in tudi brez žuljev. Najboljši občutek imam če ne uporabljam rokavic.

Na vrh gore sta speljani dve poti. Ena izjemno zahtevna po ferati in lažja zavarovana. Gor grem po ferati, dol po lažji zavarovani. Torej imamo goro, ferato in lažjo zavarovano pot. Torej tisti ki gre gor in dol po lažji zavarovani ima vezo z gorništvom, jaz ki pa grem gor po ferati in dol po lažji nimam nobene veze z gorništvom.
Res, zanimivo razmišljanje.

Pred leti sem bil priča padcu dekleta v ferati Želazna Kapla, na najtežjem delu. Dekle je bilo v skupini pred nami. Obvisela je na varovalnem kompletu in videti je bilo, da so ji popolnoma pošle moči. Na njeno srečo so v skupini bili ljudje, ki so vedeli kako postopati. Navezali so jo na vrv in ji pomagali nadaljevati pot ali bolje rečeno so jo skoraj vlekli naprej čez steno, saj je popolnoma onemogla. V takšnem primeru ni dovolj samo vrv, potrebno je tudi obvladati manevre, vrvno tehniko in reševanje padlega, tako kot je zgoraj napisal primoza. Drugače je lahko zadeva reševanja zelo nevarna tudi za tiste, ki poskušajo pomagati.

Na tem forumu se srečujemo ljudje z zelo različnimi izkušnjami. Od takih ki jim je že pot na Šmarno goro izziv in do alpinistov, ki jim je vse pod IV. težavnostno stopnjo zelo lahko. Težavnost je zelo subjektivna ocena posameznika in je nikakor ne moremo posplošiti. Neglede koliko izkušenj kdo ima, lahko na tem forumu najde zelo koristne informacije. Potrebno je znati filtrirati objave in iskati objave od takšnih, v katerih se bomo našli tudi sami. Če že pogledaš profil od posameznika, se že da izluščiti kam kdo spada. Mene sploh ne motijo objave recimo od Dejana Grma, pa čeprav nisem niti polovico toliko hiter kot on. Meni jih je prav zanimivo prebrati. V resnici me same objave iz tur od nobenega ne motijo. Me pa včasih nekoliko zmotijo pametovanja nekaterih, ki ne objavljajo ničesar iz svojih tur, pri objavah drugih so pa nadvse kritični. Prav objave forumu dajejo življenje. Kolikor smo si ljudje različni, toliko so tudi pestre objave. Dajmo spoštujmo drugačnost in ne kritizirajmo vse po vrsti. Forum le ni tako slab, kot hočejo nekateri prikazati. Mislim, da je prav nasprotno, je zelo dober vir informacij. Le poiskati jih je potrebno znati in bo vsak našel to kar išče.

Zakaj ni opreme v bivakih: http://www.planet.si/novice/slovenija/video-kako-ohranjeni-so-planinski-bivaki.html

Bivak sam po sebi nudi samo zavetje pred neurji, vetrom in delno mrazu. Dodatna opremljenost je samo luksuz, ki je dobrodošel. Nobeden pa tega ne more zahtevati kot obvezen del opreme. Ko alpinist sredi zime bivakira nekje v steni, bi se v takšnem bivaku, pa čeprav neopremljenem, najbrž počutil kot v nebeškem kraljestvu.

Vsak samovarovalni komplet, ki jih prodajajo v zato namenjenih trgovinah, ustreza. Najbolje da obiščeš kakšno trgovino ali dve in pomeriš nekaj kompletov. Tisti, v katerem se boš počutil najbolje, bo tudi najboljši zate. Pomembno je, da vzameš pravo velikost.
Nekaj o uporabi kompleta si lahko prebereš tukaj: http://www.volontar.net/javno/clanki/samovarovalni%20komplet_loti.pdf

Varovalni komplet je obvezen edino na pravih feratah, kjer ni heca, pri nas (Gonžarjeva peč, Ferata na Češko kočo in tudi ta nova na Lisco), povsod drugod pri nas je stvar posameznika. Pred leti sem recimo tudi na ferati v Železni Kapli videl tekača, ki je preko nje letel brez varovanja, kar je pa res že zelo ekstremno.

Včeraj sva se z ženo po treh letih ponovno podala v ferato. Izbrala sva zadnje čase zelo popularno ferato na Češko kočo.
Ko se znajdeš na izhodišču same ferate, ta ne izgleda preveč adrenalinsko, saj je obdana z zelenjem in tudi zemlja na sami skali je kar normalen pojav.
Prav ta dokaj krotek izgled najbrž zavede kar nekaj pohodnikov, ki se podajo na to ferato in kar hitro ugotovijo, da ji ne bodo kos. Tudi najtežji del ferate ne izgleda nič kaj posebnega, vendar zahteva dva giba, kjer je večina teže telesa na rokah. Prav ta detajl je vzrok največ neuspelih poskusov. Je kar veliko pohodnikov, ki imajo dovolj kondicije, zelo utrjene noge in na žalost slabo razvite roke, ki niso sposobne narediti dveh močnih potegov, ki sta potrebna v tem detajlu. Kdor je že prelezel najtežje poti v naših gorah, vključno s Kopiščarjevo na Prisank, še zdaleč ni garant, da bo uspešen tudi tukaj. Ferate so namreč povsem drug svet.
Kdor nekaj malega poskrbi tudi za kondicijo rok, na tej ferati ne bo imel posebnih težav.
Ferata namreč ponudi dva težja detajla, ki sta zelo kratka, plezalci bi temu rekli bolderska. Glede na oceno ki jo nosi bi rekel da je dokaj lahka. Do sedaj sem zlezel štiri ferate, ki imajo v svoji oceni črko E in lahko rečem, da je ta najlažja. Manjkajo ji namreč daljši težji odseki, ki te res začnejo ožemati kot mokro cunjo. Takšna je recimo ferata v Visokih turah, ki sva jo z ženo lezla pred tremi leti: http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?aut=1&gorovjeid=57&id=4782&stran=1
Tudi ferata Gonžarjeva peč in Železna Kapla sta težji od te, saj imata daljše težje odseke.
Kljub temu ferate na Češko kočo ni za podcenjevati saj gre za pravo ferato. Ferata ti za noge ponuja samo naravne stope, ki jih v najtežjih delih ni ravno v izobilju in še ti so zlizani in zamazani z zemljo. Pri pomanjkanju tehničnega znanja, ki ti premagovanje takšnih ferat zelo olajša, te lahko rešujejo samo močne roke.
Če vsaj ene od teh dveh lastnosti nimamo, so takšne ferate lahko zelo neprijetna izkušnja.