V soboto, 8.10. sva preplezala in prehodila pot na Gradiško turo. Plezalni del poti je odlično varovan, del poti od razpotja pa do vrha pa se kar vleče. Malo naju je skrbelo, da bo nazaj-grede zaradi vlažnih tal drselo, pa ni bilo panike. Seveda sva se vrnila po poti naokrog. Vsekakor je bila tura dobra ideja in izbira, kako preživeti del sobote po tistem sneženju.
Samovarovalni komplet sva uporabljala, čelado pa tudi. Je pa res, da je en mladec (verjetno domačin)dobesedno preletel plezalni del poti - brez čelade, kompleta, rokavičk... in potem je kar izpuhtel, he he he. Se je videlo, da je tura njemu za "fruštek"- da mal požene kri po žili.
In še nekaj osebnega mnenja o debati o otrocih v takih poteh:
Malo sem prebirala tole klepetanje in moram reči( ne glede na to, kaj pravi ata primoza in ŠpRo29 ), da se mi zdi vlačenje otrok v take ture s strani staršev RES publicistično dejanje, ki je nevarno in tvegano. In prebiram, da primoza veliko piše o skupnih turah in kar pove, kaj pravijo otroci. No, s tem ni nič narobe.Kaj pa mama otrok pravijo? Zelo globalno, da je človek pripravljen deliti s širnim svetom svoje otroke ( pametne, tako zelo odrasle, aktivne...).
To, kar bi rada povedala pa je,da se bojim, da je čas, v katerem živimo, zabrisal meje med tistim, kar je nekje starševsko normalno in še sprejemljivo in med tem, kar nekateri počnejo "samo-zato-da-se-ve-da-so-nekaj-posebnega". Itak pa se veliko stvari dogaja na nezavedni ravni. In kompenzirat svoje primanjkljaje s svojimi otroki....no ja!