robinjo - Zadnja sporočila

Slikovit opis. Bravo generacija.

Ker se rekreiram na gozdni poti, nad katero vsakoletno gnezdi kanja lahko povem, da me par sto metrov od gnezda opozarja z glasom, nato pa se spusti proti meni. Ko glavo obrnem proti njej odleti. Po 200, 300 metrih se naveliča. Pametnejši odneha.

Glede derez in cepina v tem letnem času kamorkoli v gore ne bi smelo biti kakršnih koli dilem in nobenega "šparanja" pri teži nahrbtnika. Trobec, primarjava z zimskimi gumami je več kot na mestu. Srečno.

Dobro nabrušen v novo sezono. Čestitke in čuvaj gležnje.

Prav "fovš" sem vama.

Poznam "celebertija" kateri je predaval, da je po končani karieri ekstremnega triatlonca pri tašči lahko pojedel vse, kar je bilo v protfanu. Po 40- tem pa se mu vse to že kar dobro pozna. Tako kot moramo v tem svetu najti mero pri filtriranju vsega, jo moramo najti tudi pri upoštevanju "dobrohotnih" svetov prijaznih farmacevtskih lobijev. Jejmo kar nam paše, če se le da domače, količino pa prilagodimo svojim aktivnostim, predvsem pa se naučimo poslušati svoje telo.

Verjetno predhodno opisano opremljeni "hribolazci", pa naj bodo Čehi ali Slovenci v disko ali na DJ Umeka ne gredo v gojzarjih. Ve se, kaj je primerna, če ne obvezna oprema za v gore. Slika neprimerno opremljene dekline je bistveno milejša, kot tista, ki je lahko potencialno poleg žare z venčkom. Pri načrtovanju ture ali med skalami je pravo opozorilo vendo na mestu. Mogoče bi hribolazko bilo potrebno na kulturni način opozoriti na "pomanklivost". Na policaja, ki se bori z dežurstvi in načloveškim delovnim razporedom za 26 plačni razred pa ne računajte. Imamo pa srečo, da so člani GRS dobro opremljeni in gredo v stene za zblojenci, če ravno kakšen Čufar ostane pod snegom zaradi prej omenjenih. Mal preveč moraliziramo in premalo naredimo. SLOVENIJA V FINALE!!!

Če se vrnem malo na debato o "plezalcih" na Aljažev stolp in izjavah, da je le ta samo kup železja in da nima neke zgodovinske oz. narodotvorne vrednosti. Malo je potrebni pobrskati po planinski literaturi in videli boste, v kakšnih časih je bil ta stolp postavljen in kakšen pomen je imel takrat za slovenski narod. Glede dostopnosti pa se strinjam, da bi bila pot brez nadelave zelo zahtevna in bi zdesetkala trume obiskovalcev. Kot primer naj povem, da je pred nekaj leti šla moja soseda (drugače fejst ženska) na prigovarjanje moža in njegovih hribovskih (pivskih) kolegov s Pokljuke preko Planike na vrh in dol. Pri prvih jeklenicah so ugotovili, da je vrtoglava, zato so jo navezano kot telico ob huronskih ovacijah vlekli na vrh in nato spustili do izhodišča. Dva tedna ni mogla hodit. Je pa sedaj prava Slovenka. Za posrat.

Lepa nagrada za rano uro. Sliki 1 in 2 sta fenomenalni.

Meni pa je ta tekma postala všeč.Zavedati se je treba, da so fantje, ki se tega podviga lotijo izkušeni gorniki, gorski tekači, turni smučarji, alpinisti, triatlonci in še bi lahko naštevali, zato verjamem, da se zavedajo vseh pasti na poti. Ob tem podvigu sem se spomnil na Kunavarja, Šraufa in Tonača, ki so v epskem zimskem vzponu preplezali Čopov steber in s tem enkratnim dejanjem ubranili slovensko čast. Slovenci smo pač narod ekstremnih športnikov in na to moramo biti ponosni. Slej ko prej se bo našel kakšen Jiržy ali Hans, ki nam po poizkusil "izpuliti" rekord. Slovenska planinska pot povezuje velik del slovenije upam pa, da tudi nas. Marjan, iskrene čestitke tebi in tvojim pomočnikom.