petek, 2.5.2025
Začel in končal na Val Tochelu, tam brezplačno parkirišče, mize, klopi in ribnik. Vzpon na Flagjel opravil po opuščeni poti 817, ki je lepo prehodna. Tam, kjer je kaj podrtega, je lepo shojeno naokoli, vsepovsod možici, seveda še vedno tudi markacije. Pod Cuel dai Pozom sem šel za nosom, da sem se izognil sestopu z njega, ko sem udel pot med Cuarjem in Flagjelom do slednjega nisem imel več daleč. Pozdravim nekaj njih, ki so že zgoraj, in tudi sam sedem k počitku, med katerim poskrbim za lakoto in žejo. Vmes mimo prileti nekaj beloglavih jastrebov, grifoni so stalnica na mojih potepanjih v širši okolici Humina. Krasne ptice. Po počitku stopim višje v gozd do pravega vrha, križ namreč stoji nižje na razgledni točki, potem se po taisti poti vrnem do Poza in od tam nadaljujem proti Cuarju. Razgledi pravljični, čeravno radi mrča malce manj prelestni, kot znajo biti. Pri zvonu par posnetkov, potem pa še tisto nekaj malega do Marije, kjer spet sedem k počitku. Kamorkoli se ozrem, gore, doline ino kraji, ki so mi že tako domači, da se mi zdi, da se vračam domov, ko se v tiste konce odpravim na potep, naj si bode peš ali na biciklu. Med nadaljnjim sestopom do Cuel di Forchia poklepetam s parom, on Italijan, ona Čehinja, smo malo po laško in malo po angleško, z gospo sva par besed celo po naše, je rekla, da ji gre slovensko bolj v uho kot laško. Med klepetom izkoristim priložnost in temeljito pocrkljam njunega kužka. Od Forchie do avta po cesti, precej vroče, kar na smeh mi je šlo, ko sem se zalotil, da ob robu iščem senco, ki jo nudijo drevesa. Kaj šele bo, ko res pritisne vročina. Pri avtu v drugo izkoristim klopco, preobuvanje, počitek, zračenje avta, potem pa domov, ni druge. Na planoti Monte Prat kratek postanek za zadnji pokuk na hribe, kjer sem se potepal, in že je bila še ena karnijska pravljica pri kraju
https://tubojan.blogspot.com/2025/05/monte-flagjel-in-monte-cuar.html