ločanka - Zadnja sporočila

Dolina Reklanica je precej skriti dragulj v Zahodnih Julijcih, ki na severu meji na dolino Dunje, na jugu na Rezijo, na vzhodu preide preko Nevejskega sedla v Rabeljsko dolino, na zahodu pa v Železno. Nad Reklansko dolino pa se dvigajo visoke gore, Kaninske na eni strani, na drugi pa skupina Montaža s Strmo pečjo, ki je prav močno pritegnila najine poglede. Izpod teh gora pa brzijo v dolino potočki ki se marsikje v slapovih prevesijo v njeno dno. Med raziskovanjem doline pa poleg slapov in gora lahko občuduješ še stare vasice in naravo nasploh. No, sedaj ni ravno pravi čas za obiskovanje slapov, ker vode tam ni ravno veliko, in tudi sonca v tem času v dolini ne, a nama se je zdelo, da ne moreva več čakati in sva jo združila z občudovanjem jesenske narave.

Da sva se pripeljala v Reklanico, sva izbrala kar dolg krog in sicer sva se zapeljala preko Vršiča v Trento, nato preko Kluž skozi vasi Log in Strmec na Predel, spust v dolino mimo Rabeljskega jezera, ki v tem času prav čarobno počiva v tihoti, nato pa navzgor na Nevejski preval in že sva bila na poti v Reklanico oz.Val Raccolana po italijansko.

Idejo za obisk teh slapov sva dobila v eni lanski številki PV, kjer v članku govori o trinajstih slapovih v Reklanici, midva sva si jih ogledala le pet, a do ostalih pa vsekakor še v prihodnosti.

No, zaenkrat sva obiskala naslednje: (od zgoraj navzdol)
- Cascata del Cjalderon (izvira pod kočo Gilberti)
- Fontanone di Goriuda - Gorjuda (najbolj poznan)
- Cascate Rio Montasio (izvira pod Montažem) in leži med vasicama Piani di Qua in Piani di La (tukaj in tam)
- Cascata Rio Vandul (priteče izpod Peklenskih vrat oz.Zabuša) - najbolj divji od naštetih in ni označen
- Cascata Rio Repepeit

Medtem ko se množice zgrinjajo proti Kamnitemu lovcu, je Beraški križ zelo redko obiskan. Še največkrat ga obiščejo tisti, ki prečijo greben, ki se vije od Kamnitega lovca proti SV. In ker je običajno omenjen le spotoma, sem zanj izbrala svoj naslov teme.
Nanj poti ni, ni oznak, potreben pa je kar zanesljiv korak, sploh na vrhu na grebenu in smisel za orientacijo, ker je teren strm in kar zahteven. Tudi opisanega o njem praktično ne najdeš oz. komaj kaj. Še to bolj iz tujih virov.

Malo sva pregledala različne vstope in se odločila za smer, ki se nama je zdela še najbolj prava, saj ostalo je delovalo precej krušljivo oz.nepristopno. Nekateri so pisali o drugih smereh, a sva navsezadnje se strinjala, da sva izbrala prav. Na skoraj ravnem vršnem grebenu je pa potrebna večja previdnost, saj je na enem delu prehoda širine komaj za stopalo. Je pa vsekakor veselje, ko stopiš na njegov vrh, saj veš, da tja jih ne stopi mnogo!

Pri povratku pa sva se spustila na Višarsko planino in tudi od tam pogledovala proti Beraškemu križu. Nadaljevala pa sva v smeri Florjanke in občudovala spotoma in tudi na njenem vrhu poglede proti Poncam, Mangartu, Rabeljskim špicam, Predelskim Vršičem in proti dolini Mrzle vode in goram nad njo. Tri umetna jezerca v bližini pa poglede dodatno obogatijo. Do avta pa sva se potem spustila po smučišču.
Vsekakor zadovoljna!

Gorenjska? Boš moral povedati malo več, da se kam premakne vse skupaj

Super tura!

Tole naju je pritegnilo takoj, ko je bilo objavljeno. A prišlo je na vrsto v nedeljo. Mislim pa, da je tura dobra za vse letne čase. Malo naju je skrbelo kako je sedaj s tistim zoprnim prehodom malo od mostu naprej, ki ga omenja bagi, a je bila skrb odveč. Sedaj je vse sanirano, nova potka z dobro pritrjeno vrvjo nad podorom, tako da tam, vsaj v tem času, ni težav.

Delala sva podoben krog kot bagi in sicer takole:
Naborjet- Tibetanski most- Malga Ciurciule - Sella Collarice - Malga Priu - Ukve -Naborjet

Najlepše od vsega nama je pa bila planina Ciurciule, kjer je tako, kjer bi se z lahkoto ustavil za daljši čas in samo užival. Res kot hrana za dušo, mir in tišina, pa mostiček, potoček, hišica, borovček, zlat macesen, pa pogled na gore prav do Montaža. Dan je sedaj kratek in morala sva dalje.
Čudovita tudi planina Priu s pogledom na Mangart, Jalovec, gore nad Belim potokom, prav do Viša pogled. Samo tu sva tudi srečala druge ljudi.
S planine sva se spustila na rob Ukev in ob glavni cesti mimo predora prišla nazaj na izhodišče.
Je pa vsa pot dobro označena, nekaj oznak povsem novih, vseh oznak pravzaprav veliko.
Kot sem že omenila, nisva videla veliko ljudi, a s tremi od njih sva govorila slovensko. Starejši možakar v Naborjetu nama je celo zapel pesem Lili Marleen v slovenščini. Res naju je nasmejal, a hkrati navdušil .

ja, na koncu je tako, da moraš sam povedati rešitev uganke. Tudi meni je to smešno. Jaz sama mislim, da pač on ve odgovor, pove ga pravzaprav ne, to potem pričakuje od drugih, da uganjujejo dalje. Tako jaz razumem! turbo, ne vzemi to tako za slabo in še naprej rešuj

Praprotno - Križna gora - Planica - Crngrob - Trnje, danes v lepem jesenskem dnevu!

Dober izlet!

Krasno LG!

Tako je. Izvoli dalje

ne, ne. Pri nas je. pogled od ene kar poznane lovske koče.

nad Krmo?

Kje vidimo takole?

Zadnjica?

lijaneja, dobro, kajne? Vedno me povleče ta pogled. Ali imata tiste dva špičaka kakšno ime, mogoče veš?
asdf, nisem vedela, da bi gamsi menjali dlako. Ampak meni deluje kot neko umetno krzno, saj se kar sveti .

Včeraj po stari vršiški cesti od Tonkine koče na Vrh Vršiča, nato okoli Poštarske koče do Sovne glave, kjer je neverjetno dobro poziral gams. Od tam pa sva se po stopinjah napotila naprej po poti proti Prisojniku, in to je bil ta boljši del ture. Pri spustu pa sva se vračala po nemarkirani poti pod Sovno glavo (vzhodno), kjer sva potem zasledila napis, da je pot zaprta. No, saj pa tudi je že malo podrta.
S prelaza sva se vračala malo po cesti, malo po svojih bližnjicah, opazila pa sva napis, da je Erjavčeva koča zaprta. To je pa naju začudilo.
Drugače pa srečevala družine z manjšimi otroki in tujce.

Kaj pa proti Križni gori?