Medtem ko se množice zgrinjajo proti Kamnitemu lovcu, je Beraški križ zelo redko obiskan. Še največkrat ga obiščejo tisti, ki prečijo greben, ki se vije od Kamnitega lovca proti SV. In ker je običajno omenjen le spotoma, sem zanj izbrala svoj naslov teme
.
Nanj poti ni, ni oznak, potreben pa je kar zanesljiv korak, sploh na vrhu na grebenu in smisel za orientacijo, ker je teren strm in kar zahteven. Tudi opisanega o njem praktično ne najdeš oz. komaj kaj. Še to bolj iz tujih virov.
Malo sva pregledala različne vstope in se odločila za smer, ki se nama je zdela še najbolj prava, saj ostalo je delovalo precej krušljivo oz.nepristopno. Nekateri so pisali o drugih smereh, a sva navsezadnje se strinjala, da sva izbrala prav. Na skoraj ravnem vršnem grebenu je pa potrebna večja previdnost, saj je na enem delu prehoda širine komaj za stopalo. Je pa vsekakor veselje, ko stopiš na njegov vrh, saj veš, da tja jih ne stopi mnogo!
Pri povratku pa sva se spustila na Višarsko planino in tudi od tam pogledovala proti Beraškemu križu. Nadaljevala pa sva v smeri Florjanke in občudovala spotoma in tudi na njenem vrhu poglede proti Poncam, Mangartu, Rabeljskim špicam, Predelskim Vršičem in proti dolini Mrzle vode in goram nad njo. Tri umetna jezerca v bližini pa poglede dodatno obogatijo. Do avta pa sva se potem spustila po smučišču.
Vsekakor zadovoljna!