ločanka - Zadnja sporočila

Dolina Reklanica je precej skriti dragulj v Zahodnih Julijcih, ki na severu meji na dolino Dunje, na jugu na Rezijo, na vzhodu preide preko Nevejskega sedla v Rabeljsko dolino, na zahodu pa v Železno. Nad Reklansko dolino pa se dvigajo visoke gore, Kaninske na eni strani, na drugi pa skupina Montaža s Strmo pečjo, ki je prav močno pritegnila najine poglede. Izpod teh gora pa brzijo v dolino potočki ki se marsikje v slapovih prevesijo v njeno dno. Med raziskovanjem doline pa poleg slapov in gora lahko občuduješ še stare vasice in naravo nasploh. No, sedaj ni ravno pravi čas za obiskovanje slapov, ker vode tam ni ravno veliko, in tudi sonca v tem času v dolini ne, a nama se je zdelo, da ne moreva več čakati in sva jo združila z občudovanjem jesenske narave.

Da sva se pripeljala v Reklanico, sva izbrala kar dolg krog in sicer sva se zapeljala preko Vršiča v Trento, nato preko Kluž skozi vasi Log in Strmec na Predel, spust v dolino mimo Rabeljskega jezera, ki v tem času prav čarobno počiva v tihoti, nato pa navzgor na Nevejski preval in že sva bila na poti v Reklanico oz.Val Raccolana po italijansko.

Idejo za obisk teh slapov sva dobila v eni lanski številki PV, kjer v članku govori o trinajstih slapovih v Reklanici, midva sva si jih ogledala le pet, a do ostalih pa vsekakor še v prihodnosti.

No, zaenkrat sva obiskala naslednje: (od zgoraj navzdol)
- Cascata del Cjalderon (izvira pod kočo Gilberti)
- Fontanone di Goriuda - Gorjuda (najbolj poznan)
- Cascate Rio Montasio (izvira pod Montažem) in leži med vasicama Piani di Qua in Piani di La (tukaj in tam)
- Cascata Rio Vandul (priteče izpod Peklenskih vrat oz.Zabuša) - najbolj divji od naštetih in ni označen
- Cascata Rio Repepeit

Medtem ko se množice zgrinjajo proti Kamnitemu lovcu, je Beraški križ zelo redko obiskan. Še največkrat ga obiščejo tisti, ki prečijo greben, ki se vije od Kamnitega lovca proti SV. In ker je običajno omenjen le spotoma, sem zanj izbrala svoj naslov teme.
Nanj poti ni, ni oznak, potreben pa je kar zanesljiv korak, sploh na vrhu na grebenu in smisel za orientacijo, ker je teren strm in kar zahteven. Tudi opisanega o njem praktično ne najdeš oz. komaj kaj. Še to bolj iz tujih virov.

Malo sva pregledala različne vstope in se odločila za smer, ki se nama je zdela še najbolj prava, saj ostalo je delovalo precej krušljivo oz.nepristopno. Nekateri so pisali o drugih smereh, a sva navsezadnje se strinjala, da sva izbrala prav. Na skoraj ravnem vršnem grebenu je pa potrebna večja previdnost, saj je na enem delu prehoda širine komaj za stopalo. Je pa vsekakor veselje, ko stopiš na njegov vrh, saj veš, da tja jih ne stopi mnogo!

Pri povratku pa sva se spustila na Višarsko planino in tudi od tam pogledovala proti Beraškemu križu. Nadaljevala pa sva v smeri Florjanke in občudovala spotoma in tudi na njenem vrhu poglede proti Poncam, Mangartu, Rabeljskim špicam, Predelskim Vršičem in proti dolini Mrzle vode in goram nad njo. Tri umetna jezerca v bližini pa poglede dodatno obogatijo. Do avta pa sva se potem spustila po smučišču.
Vsekakor zadovoljna!

Tale skalni plezalček mi je pa danes polepšal dan

julka, res je Žabiški kuk! Nadaljuj

Ni Rombon, si pa v bližini že hodila, to vem. Lahko, da si bila tudi tu že gor.

Polona, hvala ti, da si to opazila !

Tomco, je objavila ena na FB, gre ravno za prejšnji petek, da se je na vrhu kar pojavil en starejši gospod, ki je prišel s strani Kališča brez derez, cepina, palic in brez rukzaka. Udaril po križu, namesto dober dan, pa ji je zabičal naj v nedeljo ne voli komunistov in že odbrzel nazaj. Torej, v vsakem primeru - čudak !

Ni tako težko kot izgleda, je v Sloveniji

Včeraj sva se namenila v Pokljuško sotesko, v kateri prej še nisem bila. Pravzaprav niti pojma nisem imela, kje to na Pokljuki pravzaprav je, čeprav so mi na splošno soteske zelo pri srcu. Pa naju je oba pravzaprav zelo prevzela, saj nisva delala samo običajno krožno pot, ampak sva ta krog še podaljšala in vanj poleg cele soteske zajela še Zatrnik. A sva rekla, da bo še dočakala najin obisk, saj je en del krožne poti ostal še neprehojen, pa tudi dva odcepa na poti nama še nista povsem jasna.

Drugače pa mir, tišina po celi poti, še žuborenja vode na poti ni. V nekaterih delih poti občutek, da hodiš po divjini kakega pragozda, z obilo zelene barve, zelenega mahu, z mahom ovitih dreves. Podrtih dreves na poti pa ravno prav, skoraj nikjer neprehodno, le enkrat je bilo potrebno zlesti čez en ležeči hlod. Vmes pa strme, pokončne stene, ki jih včasih prečiš, včasih hodiš pod njimi, drugič si jih ogleduješ z vrha. Na poti srečala le enega pohodnika, turista.
Na parkirišču pa še klepet z domačinom, ki nama je razkrival ideje še za druge pohode v tem koncu. Ni čudno, da je seznam želja vse daljši .

No, kateri pa tale?

Skalaška po grebenu Belščice?

Na Cerkljanskem?

ja, Škofje je. Nadaljuj

Na katerem vrhu takole?

Ker smo hodile tudi čez Mali Tošč in ker je bil nasploh Tošč veliko v pogledu, sem se odločila kar za ta naslov.
Naša turca je potekala takole - izhodišče pod domačijo Kozjek (sv.Barbara) - Mali Tošč - Gonte - sedlo med Katarino in Grmado - nato v smeri Polh.Gradca - Grmada - Gonte - izhodišče.

Pot navdušujoča po celi poti, najbolj pa del pod Grmado, med borovci in resjem, kjer ne gre brez ustavljanja in občudovanja.
Navdušili so me tudi pogledi proti sv.Ožboltu z ozadjem Porezna.
Po celi poti zaradi vetra brez bunde skorajda ni šlo! Pa je tudi veter bil v užitek!

Res je tako, saram, bolj v začetku poti. V ozadju pa Langusov hrib, če prav vem. Nadaljuj

Ne, je pa Gorenjska