ločanka - Zadnja sporočila

V tem času si najbolj predstavljamo prave osvežitve ob vodah, tolmunih, rekah in ker sva tole že načrtovala pred kakima dvema mesecema, sva odločila, da je napočil sedaj pravi čas.

Reka Idrija nima prav nobene povezave s krajem Idrija, pač pa je to mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki izvira pod Kolovratom. Nekje sem prebrala, da je to področje pod Kambreškim, eno od najbolj odročnih predelov Slovenije, čeprav včeraj nisva mislila ravno tako. Je pa menda res, da ta slap poznajo bolj domačini ali pa še ti ne.
Gre za nekaj metrov visok slap, ki pada v smaragdno-zeleni tolmun, v katerem se poleti lahko tudi zaplava.
In včeraj je to vsekakor bilo mogoče!

Skrivnostna soteska DOBLAREC je s svojimi tolmuni, slapovi in koriti precej nepoznana širšemu krogu ljudi in ni nič označena. Redko poseljeni bregovi v tem področju s posameznimi hišami, so znani tudi po staroselcih, o katerih se je precej razpisal Pavel Medvešček.
Doblarec je desni pritok reke Soče, ki se izliva (včasih ponikne že prej) pri hidroelektrarni Doblar.
Mi smo delali krožno turo, malo po soteski, malo nad njo, ali pa po poti med zapuščenimi domačijami. Bredli po vodi sicer nismo, čeprav sem si pa ogledala en video prav o tem in o skokih v tolmune tam. To pa mora biti tisto pravo doživetje, a za prvo informacijo o soteski, je bila naša hoja tam povsem dovolj. Skupaj je bilo prehojeno 15 km, in narejenih 500 v.m.

esedic, dodala sem še dve slikici. Začela pa sva tik pod Kambreškim.

Nikoli si nisem predstavljala, da pa enkrat stopim na Konjski špik. No, pa se zgodi, da obiščeš vrh, čeprav nikoli pravzaprav ni bil načrtovan.

Najina pot je potekala preko planine Winkelalm, ki se ponaša s prav simpatično hiško z rdečo streho, da kar ne moreš odtrgati oči od nje. Naprej sva nadaljevala skozi macesnov gozd, ki se je kasneje razredčil, vse bolj pa sva prehajala v svet balvanov, skal, krasnih pogledov proti Torre Clampil in Winkel, vmes slišala zabijanje klinov v stenah Monte Cavalla in pogovore plezalcev v slovenskem jeziku. Prav čudovita krnica je to, ki te pripelje v žleb s ferato, imenovana po alpinistu Continiju. Ko pa stopiš na škrbino, se odpre povsem nov pogled, najprej ugledaš Veliki Koritnik, pogled pa seže prav do Visokih Tur.
A ferata se še nadaljuje, s prekinitvami sicer, a svet je vsekakor strm še naprej. Na vrhu pa travnat, planotast svet, s simpatičnim zvončkom in veliki kupom kamenja.
Vračala pa sva se v smeri sedla Aip, s pogledom poiskala rdeč bivak Lomasti, nato pa se pod sedlom spustila po kamniti poti, kjer si nerodnosti pri prestopanju ne smeš privoščiti, saj se vse nekam maje, premika. Tako sva se nato dvignila do sedla Madrizze in nadaljevala najino pot do Winkelalm (planina Kot) in nazaj do parkirišča.
Nikakor ne bi rekla, nikoli več!

Sem mislila, da sedaj ni pravi čas za obisk teh dvojčkov, a sva se vseeno napotila na to pot. Pa se je izkazalo, da za lepo naravo je vedno pravi čas. In prav to se je izkazalo pri tem obisku. Prav hitro sva stopila na lepo, zeleno pot in krasno okolje naju je spremljalo po celi poti, modro nebo, sive, deloma še zasnežene gore, na področju M.Dimona pa prave planjave rumenih pogačic, da kar nisi vedel, kaj bi pravzaprav občudoval. Pa še jezerce se je tam čez prikazalo in dan je bil popoln.

Pot sva zastavila pri graščini Castel di Valdaier, na višini nekako 1350m. Nadaljevala sva nad istoimensko planino. Zapustila sva prečno pot in stopila na grebensko preko vrhov Val di Legnan, Monte Neddis, Monte Dimon in nato mimo planine Montelago proti Monte Paularo. Vračala pa sva se po makadamski cesti 404 s tem, da sva najprej sestopila še do jezerca in nato s kratko bližnjico do izhodišča.

Na vrhu in že prej po poti sva občudovala Monte Tersadio, Grauzario, Sernio, naše in zahodne Julijce, Visoke Ture proti Avstriji, praktično vse Karnijske Alpe, pogled je segal pa tudi do Dolomitov, čeprav ti niso bili v najboljši vidljivosti. A Antelao je vseeno kazal svojo, še deloma zasneženo podobo, po celi poti.

Kot običajno, se tudi tokrat nisem mogla upreti objavi množice slik.

SilvestrO, nadaljuj

Od kje oz. kam?

Zeleni vrh, Goli vrh

funnyboy, super! Zanima me, ali si tukaj z lovske zavil proti Špegovcu in naprej?

greben Polovnika?

garmont, menda meglice te dni ustvarja dim od kanadskih požarov. Nekateri smatrajo, da je to sicer težko verjeti.
Za cesto pa midva tudi nisva bila sigurna, dobra ali slaba .

Tamara, govora je bilo o moji objavi, prejšnja stran

O, fino! Žensko rožico smo spremenili še v moškega predstavnika, smiljko pa v zlatico. Zmagali smo! Hvala obema

dleskovec, sem ti zelo hvaležna in bom slike dopolnila

Hvala zvončica

Včeraj prvič na vrhu Lučkega Dedca, še prej pa na Desko in spust do jezerca Vodotočnik. Od tam pa ponovni vzpon, najprej do prečne poti, ki vodi iz Kamniške Bistrice na Korošico in po parih minutah pri neoznačenem količku, v smeri Dedca.
Vreme se je sicer z nama na vrhu malo poigralo, ni bilo dano videti prave globine, in tudi pravega kamnitega obzidja pred nama ne. Vetra in mraza sva bila navajena pa itak že s poti, prav tako pogledov na Ojstrico, saj je bila včeraj glavna zvezda pogleda na večjem delu poti.

Na velikem delu poti sva občudovala prave tepihe wulfenovega jegliča, pa tudi drugega gorskega cvetja ni manjkalo.
Vračala pa sva se po prečni poti nad pl.Korošico in nadaljevala po klasični poti pod Tolstim vrhom do Podvežaka.
Obiskovalcev včeraj ne veliko, en par pri Vodotočniku, še dva para na vrhu Dedca, nekaj pohodnikov pa je obiskalo Ojstrico, saj menda večjih snežišč na poti ni.

Res lep izlet!

Dleskovška planota včeraj in okolica tam