Ker sem šel za tri dni v Julijce, bi plačal 75 evrov parkirnine v Vratih. Glede na mojo penzijo je to res oderuško, zato sem šel malo z avtom, malo z vlakom, potem avtobusom in končno s kombijem v Vrata. Imel sem srečo s povezavami in ob osmih zvečer prišel v Pogačnikov dom. Seveda sem za prenočišče za dve noči ob rezervaciji že doma moral plačati avans 40%, ostanek pa takoj po prihodu v dom. Od utrujenosti od vseh prevozov in glasnih tujcev sem šel spat. Zjutraj sem odšel naprej in popoldne zavil v dolino, malo zaradi prevlade tujcev, malo zaradi razočaranja, ker moraš vse plačati naprej. Iz Vrat me je peljal isti zelo prijazen voznik kombija kot za gor, vozi namreč cele dneve, seveda za lokalnega podjetnika in je v prekršku in utrujen. Kje so tu inšpektorji ?!.No potem pa spet avtobus, vlak, avtobus in moj avto, pa sem doma pozno zvečer. Izlet je bil glede pestrosti logistike neverjeten, a ostalo je grenko razočaranje. Tolaži me dejstvo, da sem imel popust pri prenočišču, ki pa ni dosegel namena, saj sem za eno noč plačal dve, seveda tudi plačal članstvo v PZS. Mislim, da nikoli več ne bom član te združbe, pa tudi v hribe bom težko šel. PZS pa naj podpira reševanje tujcev v copatih in to zastonj. Slovenci smo očitno postali nezaželeni v naših hribih. Prihaja spet po sto letih obdobje, ko so v naše gore zahajali le tujci, seveda ob pomoči naših vodnikov, to vidiš ko prideš v Vrata. Žalostno a resnično.