Tudi sam sem imel pred kratkim primer , kako smo lahko Slovenci tudi ne solidarni (nepripravljeni pomagati). Prejšnji teden sem se povzpel na Triglav po Tominškovi , spust pa je bil v planu čez Prag. A kaj ,ko nesreča nikoli ne počiva! Na Triglavskih podih sem si poškodoval gleženj. Sprva sem mislil, da gre le za izvin gležnja, vendar se je kasneje izkazalo,da je gleženj zlomljen. Po poškodbi sem si snel čevelj, si ga sprva hladil s snegom,na kar sem si iz prve pomoči vzel elastičen povoj in si nogo malo bolj na trdo povil v upanju ,da bom lahko nadaljeval pot. Po nekje 100 metrih sem ugotovil ,da to le ne bo šlo!
Sedaj pa bistvo mojega pisanja! Ko sem se trudil teh 100 m ,sem srečal pet Slovenskih parov , ki so bili namenjeni proti Kredarici. Gledali so me postrani, še dober dan nisem dobil od njih , čeprav sem sam pozdravil. Kasneje srečam skupino Avstrijcev ali Nemcev. Pristopil je njihov vodnik,se predstavil in ponudil pomoč! V trdi angleščini se le sporazumeva,da če le ne bom zmogel bom sam poklical reševalce. Stisk roke v zahvalo in oni nadaljujejo pot, jaz pa že opazujem okolico,kje bi bil najboljši prostor za reševanje oz. za dostop s helikopterjem. Ko ga najdem ( malo večjo ploščad),tudi pokličem reševalce, saj sem videl ,da nima smisla nadaljevati pot. Bolečina in zavest, da nima smisla še oteževati situacije sebi in tudi ne reševalcem.
Da ne bo kdo mislil,kaj sem pričakoval! Mogoče samo kakšno besedo, da bi mi kdo ponudil pomoč , čeprav vem ( in tudi vi) ,da mi nihče konkretno ne bi mogel pomagati. Ampak občutek, da le nisi sam v takih trenutkih veliko pomeni. Tudi sam sem v preteklosti pomagal in nisem obračal glave. V takšnih trenutkih vidiš kje je naš planinski bonton. Večina vsi danes strmijo k temu,kako bodo hitreje prišli na cilj , pri tem pa se pozablja bistvo planinarjenja- občudovanja lepot naših gora, planinsko solidarnost , ki je že zelo redka.
Res pa je,da dlje časa je človek planinec, več ima izkušenj,več občutka za naravo in seveda do planincev. Žal pa danes vidiš v naših gorah vse več novopečenih planincev, ki ga ne zanimajo lepote gora, veselje ob osvojitvi gore, ampak da bo čim hitreje prišel na cilj, da bo oblečen po zadnji modi in da bo prijateljem lahko pel hvalo v svojem imenu. In ti planinci pozabljajo na kodeks planincev. Lep pozdrav, stisk roke,smeh,navdušenje ob osvojitvi cilja in najpomembnejše, pomoč planincem, ki se znajdejo v zagati. Včasih je zadosti spodbudna beseda,mogoče klic za pomoč, največ pa, da človek ima človeka ob sebi.
Ob tej priložnosti , ko že ravno pišem o tem pripetljaju , bi se pa zahvalil dežurni policijski helikopterski ekipi iz Brnika in reševalcema! Upam ,da sami ne boste imeli takšnih stikov z njimi kot jaz , pa vseeno to so fantje , ki lahko človek pove o njih samo najboljše!!
Fantje HVALA!!!