IgorZlodej - Zadnja sporočila

Začetek "poti" je na škrbini Forc. di S. Candido, severno za Torre Toblinom.

Do velike zagruščene krnice nič posebnega, čez škrbinico je treba najprej malo navzdol, potem pa gor po grušču, ki je bil pomrznjen, tako, da se je lepo hodilo. Sledil je krajši skalni odsek, ki bi ga lahko označil za slabo I. V nadaljevanju spet stezica z občasnimi zelo starimi in slabo vidnimi rdečimi pikami (ponekod tudi rumene), potem v levo do izrazite grape, kjer poteka pristop na vršno pobočje.

Na vrhu stojijo "postavni" možici in majhen neugleden lesen križ, zato pa čudoviti razgledi na skoraj celotne Sekstenske Dolomite in še precej zraven.

Sestopil sem po poti vzpona.

Izhodišče zaselek Carbonaris ob cesti Tablja - Lonice (Pontebba - Cason di Lanza).

Smerna tabla me usmeri dol k potoku, potem pa čez, k sreči je vode malo in je skoraj povsod prehodno. Na drugi strani vdenem stezico oz. pot z oznako 438, ki me v slabi uri pripelje na planino Pradulina.

Vmes "skočim" še na Palon di Lius, potem pa se vrnem na planino Pradulina (kako slovensko zveni) in po direktni stezi, ki je na novo obžagana in markirana na vrh Monte Salinchieta. V bistvu sta dva vrhova, zahodni je težje dostopen, prvi pa tak, da misliš, da se bo vsak trenutek podrl in si le želiš, da se hitro umakneš.

Nasplošno so na vseh hribih tukaj naokoli veliki zemeljski podori.

Sestopim na Cuel Mat, ves greben je poln kavern, Cuel pa tudi delno pozidan, tretja frontna linija 1. vojne, pot lepo na sveže obžagana. Nadalujem po že znani poti do nekdanje koče Pezzeit in do planine Rio Secco, sledi še kaka 2 km ceste do avta do zaselka Carbonaris.

Montaž

Prepuščam

Monte Fleons

tako je

ena od trentarskih dolin je zanesljivo izhodišče

ne, sem se samo spomnil, namig bi lahko bil Andrej in Bois

Drago in nena naj se dogovorita kdo postavi novo

dejansko je bila najbližje @nenap, ampak premalo precizna

ena od sosednjih dolin

Prej v skupini Jalovca

v pomoč, v dolino sonce posije okoli poldneva, višje tudi poteka prečna markirana pot

Tam je imel Vili včasih bivak

ni nič osojno, je sončno

Še nikoli slišal

seveda so, kakšne pol ure hoje nižje v dolini