npavli7 - Zadnja sporočila

Včeraj sva s prijateljem uspela prehodit prvo etapo PP in izraz "pustolovska transferzala" se mi zdi zelo, zelo primeren, saj poleg dobre kondicije in nič strahu pred višino, potrebuješ tudi znanje stezosledništva. Ko pa se steza skrije pod sneg, kar se je zgodilo pod Poncema, še odlično orientacijo. Začetek vstopa na prvo etapo je prečudovit preludij narave, ki nas spremlja, nam jemlje dih s svojimi lepotami, ter nam budi globoke čustvene impulze čisto do koče v Tamarju. Če pa je komu to premalo, lahko doda še obisk k slapu Nadiža, ki je prvi izvir Save Dolinke.
Čudovito barvita vegetacija, ki naju je spremljala ob včasih komaj vidnih stezicah, me je resnično čisto prevzela. Pod mogočnima poncema je ležalo še veliko snega, zato so bile prijateljeve izkušnje zelo dobrodošle. Ko enkrat prehodiš prvo etapo PP si "zastrupljen" in že načrtuješ kako boš "naskočil" naslednjo. Zdelo se mi je skoraj nemogoče, a srečala sva dva izkušena "etapista" PP, ki sta povedala, da so nekatere etape postale neprehodne, ker jih je odneslo in bi moral uporabljati alpinistične metode, kar pa za pohodništvo ne pride v poštev.
Juš ali kateri drug ljubitelj brezpotništva, zanima me, če mi lahko posredujete še kakšne koristne izkušnje oz. informacije glede ostalih etap. Vem, da vas ni prav veliko in tako je tudi prav. Naj ostane nekaj samo za izbrance.
V želji, da čimprej doživim podobne pustolovščine, vas prav lepo pozdravljam in vam želim obilo užitkov ob odkrivanju stezic. Eden najlepših trenutkov je, ko odkriješ da hodiš po pravi poti, naj je to v življenju ali pa v gorskem svetu.
Nataša P.

Se strinjam, da je moč v rokah včasih lahko ključnega pomena, vendar tudi moči v nogah ne smemo zanemariti, če gremo plezat ferato v Gonžarjevo peč. Sama sem jo preplezala včeraj, vendar brez velike spodbude mojega prijatelja ne bi šlo. Na tistem delu, kjer je plezalec zdrsnil, sem imela tudi sama nekaj težav, a imela sem srečo, da je bil za menoj plezalec, ki mi je pomagal, da sem se malo odpočila, potem pa je šlo brez problema.
Sodelujočim pri izvedbi te ferate vse čestitke, saj je smer in zahtevnost ravno prav stopnjevana in če upoštevam še čudovito naravo v okolici, bi bilo res škoda, da se ne bi šla preizkušat.
A, kot sem že rekla, brez spodbude bi bila prikrajšana za čudovite občutke, ko prideš na vrh, kjer utrujene plezalce čaka klopca in ponuja prelep pogled na pokrajino. Veliko užitkov tudi vsem ostalim, ki se boste lotili Gonžarjeve peči.