Zadnji poletni dan je bil kot nalašč za hribolazenje in ker je prijalo malo adrenalina sem se odločil za ponovitev Cjajnika.
Kljub temu, da se nekateri pritožujejo, da se previsoko pripelješ z avtom, koča pod Košuto je namreč na kar 1300nm, me to ni prav nič motilo, saj je Cjajnik resnično dobra "telovadba".
Presenetljivo kljub idealnemu dnevu ni bilo pretiranega obiska, le kakih 15 planincev sem srečal.
Da ne nakladam preveč, pa me ima, saj je pot resnično impozantna, dodajam nekaj komentarjev.
Ogrevalni del poti, po melišču do vznožja stene nas dodobra ogreje in že takoj po vstopu je potrebno precej napenjati mišice. Varovala in jeklenice so v odličnem stanju, le na kakšnem odseku nas preseneti ohlapna jeklenica, ki pa ne predstavlja nobene nevarnosti, le malo bolj se posvetimo koraku in oprijemu. Vmesni del poti je po mojem mnenju še pretirano varovan, ampak bolje več kot premalo, sploh za tiste nevajene. Zaključni stolp ponudi pravo avanturo in ni hudič, da se ne bi pošteno prepotili. Na stolpu me je preganjala misel, kako spretni in pogumni so tisti, ki se lotijo pristopa v prostem slogu, sam namreč tudi za trenutek nisem izpustil jeklenice.
Presenetljivo je spust iz stolpa zaradi gladkih skal in že dobro utrujenih rok precej garaški, skorajda bi lahko rekel, da sem se lažje povzpel, kot pa kasneje spustil.
Seveda se je škoda spustiti nazaj v dolino, tako je skoraj obvezno nadaljevanje do Košutnikovega turna in seveda vrnitev po ferati ÖTK Steig Neu.
Na tem delu bi rad opozoril na krušljivost in padajoče kamenje! Sledi adrenalinski užitek na majavem mostu in spust do melišča...
Čudovita tura, z izjemnimi razgledi in raznolikostjo. Obvezna dobra pripravljenost in opremljenost. Tisti z vrtoglavico se je pa raje izognite
