Pozdravljeni!
Sama grem najraje na Nanos po 'ta strmi' gor in po ta 'strmi dol'. Ce grem po Janezovi, nimam obcutka, da sem bila na Nanosu.
In tudi za dol, po Janezovi bolj trpijo kolena. Sploh pa se je treba v hribih drzat' markiranih poti.
Tisti del z zajlami, se strinjam, je res odlicen. Pa tudi ob koncu zajl moram po ta desni strani in ne po strelovodu, da me vetrovi iz Ubeljskega oz. iz Stran fajn prepihajo. Tu imas obcutek kako si nemocen.
Pot se mi zdi, da je pa fajn markirana, boljse kot marsikje v Julijcih. Seveda, ce gres sam (in veckrat) in si pozoren, ni problemov, ce pa se v hoji zaklepeces, pol' pa lahko skrenes, ampak saj morate itak paziti na pot.
Lepa je tudi; gres iz Razdrtega po 'ta strmi gor', do Vojkove koce (tam spijes caj), pol' pa do Abrama (oz. Jeza, na kosilo in pogledat' medveda Mitkota) in pol' do sv. Hieronima (malce postanka) in nadaljujes po 'ta polozni' v Razdrto.
Je malo dolga, in je glih ne priporocam v hudi vrocini, ker zna bit' od Abrama do sv. Hieronima precej 'zejna'.
Priporocam 1-krat v letu.
Ceprav je Nanos zlahka dostopen, se z njim ni za hecat, je kar treba imet' respekt pred njim.