Še
zanimivost k sliki št. 2...Ja, pot iz Slivnice je bila pred leti, bom napisal pred desetletji v bistvu uvodni neformalni odsek Slovenske planinske poti do prvega žiga na Mariborski koči.
Časi, ko je bilo avtomobilov še malo, tu in tam kakšen ,,fičak, katrca, hrošč,,… javni prevoz seveda socialna kategorija in poceni. Železniška postaja v Slivnici točka iz katere so po nekaj metrih dosegli že praktično Pohorje in ni bilo potrebno skozi ,,cejli,, Maribor ,,štancat asfalt,, do Spodnjega Radvanja. Petek so podaljšali do nedelje, lepo preko Pohorja, dvakrat prespali na kočah in se iz Slovenj Gradca tako ali drugače vračali. Sledila so leta, ko je bil prvi žig na Mariborski koči predvsem lep družinski izlet s kosilom v dvoje oziroma družino, novim avtomobilom in podaljšek na Ruško kočo po drugi žig in
na pohorsko omleto… Sedaj se časi ponovno nekoliko vračajo, nekaj tudi s pomočjo gorskega teka in pomanjkanja časa, trekingom, kolesarstvom… in ture preko Pohorja ponovno dobivajo veljavo, v enem dnevu/dveh se dobijo potrebni žigi do Slovenj Gradca, Uršlje gore in
to je to in tudi prav je tako.
Zapisal nekje v slogu filma...Strici so mi povedali...
Planinski veterani so mi povedali.