Moj motiv za turo na Matkovo Kopo, ni bil ujemanje n.m.v. z mojo letnico rojstva, temveč predlog prijatelja Marka. Te se izkažejo kot zelo atraktivne variante in kot takšne s svojimi naravnimi vrednotami in zakonitostmi veliko pripomorejo k moji osebni rasti. Tokrat sem se prav »zaljubila« v ta vrh, čeprav osvajanje vrhov ni vedno glavni motiv najinih pohodov.
Začetek avanture se je pričel, ko sva se s Pavličevega sedla pogumno podala po hudi strmini do Pavličevih sten, sledil je spust do Lesnikovega sedla, nato pa relativno kratek vzpon na Jerebičje. Tam se po vrhu grebena vije čudovita panoramska stezica, kar ljubiteljem gora omogoča doživljati raznovrsten spekter čutnih užitkov. V to biotsko raznovrstnost pa vsiljivo posega črna plastična žica, ki je verjetno ostala še iz časov, ko so tu hodili graničarji. Lepo bi bilo, če bi za seboj to tudi pospravili.
Z Jerebičja sva imela čudovit pogled na Matkovo Kopo, ki nama je dala možnost, da si lahko narediva orientacijsko skico za možne prehode, skozi katere bova prišla do vrha, saj kasneje te možnosti ni. Z grebena sva se zopet spustila, tokrat do Matkovega sedla in ves čas sledila mejnim kamnom, ki so nama bili za orientacijo že od mejnega prehoda. S sedla sva se podala na Matkov Grintovec in Jerševec ter se držala bolj desne smeri, saj sva na Matkovo Kopo želela priti po S strani, ki je bolj slabo obiskana in je velik izziv za ljubitelje brezpotij. Tudi do dvojnega okna sva prišla brez težav, kar nama je dalo še večji elan. Kmalu zatem se ob najini desni dvigne Matkov zob in že sva pod ostenjem Matkove Kope. Plezanje nama ne povzroča težav (I, II) razen takrat, ko sva se morala spopasti z ruševjem (III). Nato smer potegne skrajno desno in po ozkem žlebu strmo navzgor do škrbine in že sva na prvem vrhu. Do drugega je samo še »skokec« in bravo vsakemu, ki pride sem gor. Ni lahko brezpotje.
Sestopiti sva imela namen po »normalki«, ki pa se je izkazala za bolj zahtevno, saj nihče od naju ni imel pojma kje se konča grapa, kjer sva našla tudi nekaj možicev, zato sva po dveurnem »razmisleku« sprejela Markov predlog, da greva nazaj po isti varianti po kateri sva prišla na vrh. Mislim, da sem se v Matkovo Kopo preveč »zaljubila«, saj me ni in ni hotela spustiti nazaj v dolino.
Brez vrvi bi bil sestop zelo otežen in zato jo je pametno imeti v nahrbtniku, če se podate na Matkovo Kopo s severne smeri. Tudi brez dobre psihofizične pripravljenosti se ne podajajte na takšne avanture, saj moram priznati, da bi brez Markove sposobnosti prisebnega vedenja imeli v nedeljo gorski reševalci z menoj kar nekaj dela.
Tale moja »zaljubljenost« se je spremenila v pravcato avanturo, ki ji je sledil pravi hollywoodski konec – srečen in zadovoljstva poln. Marko, hvala!
LPP Nataša