Stože - Vršič

Lepa tura v nekoliko odmaknjenem delu.No na vrh Vršič si opisal približno težavnost,zanima pa me opis najlažje "poti" in težavnost na vrhova Mala Ruša in Veliki Grintavec.Ker si poznavalec , si sigurno že oba obiskal.Hvala in srečno v gorah.

Spet ena popoldanska, ker drugače pač ni šlo. Na Mangrtsko planino zapeljem kolo, nato pa preko mejnega prelaza Predel v Rabelj. Parkiram v bližini začetka poti 511, ki pelje na Portello - Vraško škrbino. Pot je lepa in se zložno dviga, kmalu naletim na stoletno smreko, še višje na borne ostanke nekdanje koče. Zadnji del poti je speljan skozi macesnov gaj. Tu in tam se odprejo pogledi na zamegljene gore. Kmalu sem na škrbini in tudi na sedlu Čez Stože. Ker ravno takrat malo porosi se nič ne obiram in sestopim proti Mangrtski planini, vmes naletim na okusne jagode,ki se jim seveda z vso vnemo posvetim, nižje pa na že 10 letno nikoli razgradljivo plastično nesnago, ki so jo gor zvlekli, da bi sanirali območje plazu ampak povsem nestrokovno in povsem zgrešeno. Zadnji čas, da ustrezne inštitucije z TNP na čelu kaj ukrenejo nad tem srhljivim početjem v osrednjem območju triglavskega narodnega parka. Seveda se ustavim še na planini kjer pokramljam z Ano in Tinetom, v nahrbtnik roma kos najboljšega planinskega sira. Vsem priporočam obisk planine in nakup mlečnih proizvodov, ki so v taki obliki in tako dobri dosegljivi edino tam gor in nikjer drugje na svetu. Na robu planine zajaham svojo kobilico in se odpeljem dol do Mlinča, ter preko Predela v Rabelj. Lepa zanimiva kombinirana krožna turca, ki jo seveda močno priporočam.

Lepa tura in dobra kombinacija prevoza . Res je sramota da že 10 let leži v TNP nerazgradljiva plastika.... samo na žalost jo vrjetno še ene 10 let ne bodo odstranili.... Če sploh bodo

Igor,

ta kombinacija ture mi je zelo všeč, kot vedno si poln lepih idej in nasvetov, škoda ker nisi skotalil eno kolesce sira v dolino

Pred dnevi sem se ponovno potikal nad mangrtsko planino. Dejansko grem kar rad tja gor, saj se vedno kaj zanimivega dogaja v tistih koncih. Mojemu prvotnemu opisu nimam kaj dodati, le tiste plastične cevi bi že končno lahko odstranili, ker so prava sramota za TNP.

Res je, te cevi so prava sramota na tej čudoviti poti.Verjetno so imele takrat svoj namen,zdaj so pa samo še nepotrebna krama ob poti

Namen je sicer bil in to odvodnavanje vode z območja plazu, ampak je bilo opravljeno povsem nestrokovno delo, tako, da skozenj ponekod ni stekla niti kaplja vode.

Popoldan,26.1.od Mlinča delno po mangartski cesti,pa po robu plaza Stožje vse do prelaza Stožje in na Vršič.Nazaj v sijaju lune čez Sinji dol do gozda ter po vodnem kanalu v Strmec.

Po povratku od stare koče in malci nadaljujem proti Vršiču.Skozi gozd je bila preva muka.Tudi s krpljami se je prediralo.Na vrhu stožja zamenjam krplje za dreze in cepin.Na vrhu si vzamem malo več časa za razgled,saj je sonce lepo grelo.Vračam se po hudourniški grapi,ki me pripelje do ceste pri jezu.Podvig za to je tirjal veliko moje moči in spretnosti.

Jesenski dnevi kot so današnji človeku ne pustijo počivat lenarit ali bognedaj jamrati.Za to sva ubrala potepanje po vršacih nad Mangartsko planino.Iz planine sva šla po markirani poti do sedla čez stože prestopila na Italijansko stran in po nekaj metrih zapustiva markirano pot proti vrhu Šober / Monte Sciober Grande ter se ob vznožju vršiča po melišču povzpneva na sedlo med Vršičem in V.Grintavcem.S sedla najprej greva desno po slabše vidni stezici na sosedje od grintavca,pol se ponovno spustiva na sedlo in opraviva vzpon tudi na Vršič.Sestopiva po isti poti do sedla čez stože,tukaj ne greva več po markirani poti proti planini ,greva naravnost ob mejnih kamnih po poseki med rušjem ,slediva lepi potki do pod malo rušo kjer se pot strmo obrne in je lepo sledljiva vse do planine na najino izhodišče.

25.7. 2024. Po nam neznanih poteh. Od mejnega prehoda Predel smo šli v prijetnem hladu po stari graničarski poti do vrha Predelske glave(1613m) Namenjeni smo bili na Vršič. Ta vrh smo si lani ogledali , ko smo šli z Remšedola na oba Grintovca. V nadaljevanju naše poti, nismo vedeli kako poteka, vse do žleba Sinji dol. Najprej je bila lepo sledljiva. Speljana v strmino, potem se spusti. Ponekod je bilo gosto ruševje. Ampak tega smo že tako in tako navajeni. Na sedlu pod Sinjim dolom je bilo videt enih osem pohodnikov. Kasneje smo se srečali in poklepetali. Oni so šli na Grintavca. Potem še vzpon na Vršič. S pomočjo navigacije nismo imeli težav. Sestopili smo na našo stran . Na Mangartsko planino . Od tam ni bilo več dosti hoje do Predela. Nekaj malega tudi po cesti. Dan je bil po napovedih . Lep. In ne prevroč. Vsi štirje zadovoljni s potjo in z obiskom obeh vrhov.

Najina tura je bila dolga, a hkrati čudovita

Rabelj-Vraška škrbina-sedlo Škrbinica-Vršič-Sinji dol-Stože-Predel-zaključek po peš poti v Rabelj.

Osnovni cilj ture je bil vzpon na Predelski Vršič, sva malo kolebala pri izhodišču in izbrala Rabelj, ker sva si želela hoje skozi macesnov gaj in občudovanje severnih sten Predelskih vršičev. Za povratek pa sva rekla, da se bova odločila, ko se vrneva z Vršiča (sva upala, da se ne bova privalila), saj poti skozi Sinji dol tudi nisva poznala. Pa sva rekla, greva in bova videla. Pa nama je šlo kar zlahka, le v gozdu je bilo potrebno paziti pri hoji po suhem listju na strmih predelih, ampak te previdnosti sva bila vajena že pri vzponu na Vršič. Je pa res, da sva potko za hip izgubila, a jo kmalu spet našla. Ko sva dospela do plazu, sva jo pa ucvrla kar naravnost dol do Mangartskega potoka in takoj našla markirano pot, ki te dostavi do ceste. Nato pa še malo dol po cesti, pa malo gor do Predela in še malo dol do odcepa na krasno peš pot, ki te popelje pod Predelskimi glavami do Rablja. Sva sklepala, da je bila to mogoče včasih prevozna pot do Predela, saj sva videla več betonskih konfinov ob poti. Pot te pelje tik pred koncem čez mostič, kjer lahko občuduješ Rabeljski slap, do katerega je v vsakem primeru vedno vredno stopiti.

Sva se oba strinjala, da je bila to res prekrasna krožna pot, tisto malo hoje po cesti pa tudi ni bilo nič odveč, saj je v teh lepih jesenskih dnevih tudi tam hoja en sam užitek.
Je pa res, da na celi poti nisva srečala nobenega pohodnika, edina oseba, ki naju je ogovorila, je bil policaj na meji z Italijo, ki je hotel videti dokumente.

čestitke za lepo turo. Sem dobil navdih

panda, hvala za čestitke. Čim prej si uresniči ta navdih