Lopa (vrh nad Jalovško škrbino), 14. 11. 2015

Na prvi šolski dan se točno ob osmih z Vršiča podam na to krasno pot. V strmino sem začel še bolj z zanosom, saj sem izvedel, da parkirnine že nekaj časa ne pobirajo več.
Ker je Mala Mojstrovka malce iz smeri, sem jo izpustil in po slabi urci vzpona že uživam na Veliki Mojstrovki. Naprej gre več ali manj po grebenu vse do Šit. Sestop sem hotel malce pogoljufat, kajti brez alpinističnega plezanja je obvoz zeeelo dolg. Seveda se mi je lahkomiselnost kmalu maščevala, saj je dobrih 50m nad meliščem le navpična gladka skala. 200m povratka v dobri dvojki, na detajlih tudi več, mi je vzelo kar nekaj časa in moči. To sem občutil na dolgem, strmem, sipkem melišču, preden sem dosegel vznožje Lope. Na vrhu sem imel najdaljši postanek, ljudi, razen na V. Mojstrovki in Jalovcu nisem videl.
O sestopu v Dnino in povratku na Vršič ne bi, saj sem doživel pravo epopejo in bi se mi nekateri smejali, drugi pomilovali, tretji pa celo privoščili.
Zaradi lepega sončnega vremena brez vetra in prečenja obilice vrhov sem posnel preveč slik, in prosim kritike za 'prizanesljivost'

Če berem še Jovanov opis, je to velik podvig. Mene pa kljub temu zanima še tisti del tvoje poti (rumene markacije) nazaj do Vršiča oz. obstoja sploh kje opis te poti oz. opis od pohodnikov. Nisem še zasledila. Hvala vnaprej!

Sedaj si mi malo "rasvetlil" ta konec, ker mi ni preveč poznano!
lp
Mi smo imeli vrata bivaka odprta in malo luftali. Smo pa potem skrbno vse zaprli!
lp

Ha ha, ne bi o tej poti, ki me je stala skoraj prenočišče pod milim nebom, je pa vrisana na vseh kartah od Jalovške škrbine ali Zavetišča pod Špičkom in pelje proti Vršiču pod Veliko Dnino na višini med 1500 in 1700 metri. Sama tura je daleč od podviga, se pa z Jovanom razlikujeva v tem, da je on plezalec, jaz pa šodrovc, ki si je pri sestopu s Šit lahko pomagal s štrikom.

Ivo je reku pejmo, in smo šli. Ker sem hribovski tip tiste vrste, ki ima rad dostope na goro iz vseh meni dosegljivih smeri nisem pomišljal čeprav sem vedel, da bodo največja težava melišča. Štartamo ob znosni uri, saj je vreme napovedano b.p.. Mladeniča se mi smejeta ob hudovanju pri pešačenju po lepi ravni cesti - kje so časi, ko si se brez slabe vesti pripeljal skoraj do koče. No, moj užitek v turi se je začel nad gozdom. Ivo je pozabil palice in mu dam svoje, saj strmega melišča ni in ni konec, tik pod ozebnikom so se ustvarile hude grape, pod steno jalovške škrbine pa je bil v njej še sneg. Na srečo je ravno v smeri prehoda poletje izdolblo podhod pod zbitim snegom, sicer bi imeli za prestop tega snega kar nekaj težav. Varovala so posebno v spodnjem delu kar precej poškodovana, drugi klin prve jeklenice je celo izpuljen. Mojih fantov to ne moti in kot bi trenil, smo na škrbini. Malce spusta po skalah in melišču in že smo zopet v bregu. Če je le mogoče, napredujemo po trdni podlagi, saj je melišče strmo celo za spust. Kakšnih dvajset višincev pred sedelcem skrenemo levo in koristimo najlažje prehode. Kamenje je zelo naloženo in čelada bolj slaba tolažba ob morebitnem proženju. Na vrhu slikam, malicam in se preoblečem, ona dva nič od tega, saj sta šla gor brez ruzakov. Vreme je zdržalo, le najvišji vrhovi so bili večino časa v megli. Od daleč vidimo le štiri ljudi, je pa veliko lepega gorskega cvetja.

Za vzpon na Lopo iz Tamarja sem se odločil lansko leto po prečnju vseh Mojstrovk, Travnika in Šit. Da bi se spustil s Šit, povzpel na Lopo in se vrnil na Vršič, žal ni več v mojih močeh. Od Planice do Tamarja smo rabili 45 minut, oziroma eno uro skupaj s kavo. Oskrbnik? ali natakar nas je vprašal kam gremo. Po odgovoru je samo debelo pogledal in pristavil, da je tu že dve leti, pa mu še nihče ni rekel da gre na Lopo.
Pot do odcepa za Kotovo sedlo je prav prijetna za jutranje ogrevanje. Od tu naprej pa se začenja kalvarija po enem najgrših melišč kar jih poznam. To mučenje je zame trajalo uro in pol, za Toneta pa najmanj pol ure manj. Je pač dolgoletni gorski tekač brez odvečnega kilograma.
Do stene Jalovške škrbine smo prišlp pod ledeniškim jezikom, če ne bi si pot nanj in z njega skopali s cepinom, ki ga stalno nosim s sabo. Bi pa to verjetno trajalo kar nekaj časa.
Kljub precej poškodovanemu železju, smo po dobrih desetih minutah, brez težav prišli na Jalovško škrbino. Od tu se po meliščih pod Lopo spustiš kakšnih 50 m višincev do gruščnsate grape ki ločuje Lopo od Šit. Najlažje se je vzpenjati po kamnitem robu levo od melišča, ali se vsaj držati za skale nad njim. (sl.25) Kakšnih 30 m pod sedlom pa se odcepimo levo pod navpičnimi, ali vsaj zelo strmimi stenami Lope. (sl. 48) Pobočje je tu zelo krušljivo, zato je potrebna maksimalna previdnost. Odsotnost lete pri Rafkotu in meni sem občutil na lastni roki.
Kmalu smo se znašli pred miniaturno galerijo na katero je prav posebaj opozarjal že Jovan v svoji naslovni fotoreportaži. (sl.45) Moram pa priznati da je bil prehod skoznjo precej lažji kot sem pričakoval. Verjetno tudi zato, ker sem pred njo odložil nahrbtnik. Pri povratku je vsa stvar za odtenek težja. Takoj za galerijo pa je še drugi težavni detajl. To je trebušasta skala okrog katere moraš priti nad desetmetrskim prepadom. (sl.44) Na vrhu skale moraš poiskati dva stoprocentna oprimka, saj bi bil brez tega padec neizogiben. Tu je vseh težav konec. Nadaljuješ lahko po strmi grapi tik pod všnjim grebenom, kjer je skala kompaktna in čista, (sl.43) ali pa bolj levo v smeri predvrha, kjer je svet nekoliko položnejši, vendar bolj gruščnat. (sl.40) Na koncu je trba splezati še 10 m nekoliko izpostavljenega skoka (sl.39) in že smo na vrhu. (sl.30)
Po moji laični oceni vzpon nikjer ne presega dobre druge stopnje. Previdnost pa je vseeno obvezna.
Za povratek do doma v Tamarju in piva, pa smo rabili dobre tri ure ničkaj udobne hoje.
Če bi še kdaj šel v smeri ozebnika, bi se najprej povzpel na Kotovo sedlo in od tam navzdol proti njemu.

Krasno fantje , gre za mačjo polico pri 44, vsaj mislim da imam prav .
Srečno

Točno. tako jo je imenoval Jovan.