Slovenska Jakobova pot

Julij 2022: Malo se mi obrnejo na glavo moji dopustniški načrti, a ne dopustim, da na glavi zato pristanem tudi jaz. Pravzaprav moja glava hitro melje in zmelje alternativo: rumene puščice se dâ zasledovati tudi na domači zemlji. Vabo ponudim prijateljici, ki takoj ugrizne vanjo. Modro določiva dan odhoda, naštudiram logistiko, zavrtim nekaj kontaktov in vse se zloži na pravo mesto. Greva v naročje Storžiča, kjer teče doštukani del gorenjske veje Jakobove poti.
Hraše pri Smledniku - Preddvor s Sv.Jakobom je prvi del najine rajže. Prespiva pri camino prijateljici Franceski v Beli. Drug dan spišem zgodbo Camino bejbe. Preddvor- Križe, kjer poiščeva Evo in skupaj odtačkamo del poti z njo in psičko Luno, ki je vajena caminanja. Nato pa z Mojco odvandrava vse do Brezij, kjer se spet duo združi v kvartet in nazdravi.
Lep je ta svet, izjemno lepa pot, stopite po njej, če vam je rukzak drag prijatelj in so oči vajene na rumene znakce.

Osrednja Jakobova pot - Dolenjska smer

Po trinajstih letih je prišel čas za ponovitev, tokrat v precej bolj toplih mesecih kot prvič. Večino poti sem že itak pozabil, tako da je bilo spet marsikaj novega . Zaradi stalnih popoldanskih ploh sva komaj našla štiri suhe dni skupaj, zato sva za začetek naredila Dolenjsko vejo od Bregane do Ljubljane. Primorska veja še čaka na hladnejše dni. Takole nama je šlo …

Dan 1 - Bregana / Kostanjevica na Krki

Pravzaprav sva štartala še nekaj pred Bregano, pri pekarni in kavarni Suban tik ob avtocesti. Jutranji posladki so bili dobra popotnica za kilometre pred nama in takoj je bilo lažje . Začetni žig sva pobrala šele po nekaj kilometrih pri Slovenski vasi. Nahaja se na drevesu in ga zlahka zgrešiš. Nadaljevanje je potekalo nekaj časa tik ob meji, nato pa se je pomaknilo proti Krki. Vmes sta dve okrepčevalnici in sicer ena pri Klunovih toplicah – bar Biondy in druga v Bušeči vasi – bar Jeruzalem, na srečo obe odprti . Pa ni bilo povsod tako. Tudi prenočišča je bilo potrebno skrbno načrtovati, ker je njihov nabor precej omejen. Zato sva prvi dan zaključila v Kostanjevici na Krki, prespala pa v gostišču Žolnir. Tu se dobi dobro kuhinjo in povprečno prenočišče, tudi komarnike bodo morali slej ko prej namestiti na okna.

Dan 2 - Kostanjevica na Krki / Vavta vas

S hojo sva pričela takoj po zgodnjem zajtrku in lovila svežino jutra. A ni trajalo dolgo. Sonce je hitro ogrelo ozračje in pri vzponu na Gorjance nama je bilo že pošteno vroče. Tega sva vajena, zato nama ni bilo hudega. Pol kile zaščitne kreme in široko pokrivalo vse reši . Predvsem pa sva občudovala svet okoli sebe, kot ga lahko vidiš samo peš. Krasno doživetje. Sledil je še spust do opatije Pleterje in nadaljevanje proti Novem mestu. Tam sva naredila edino in zato malo daljšo pavza, nato pa odšla v smeri Vavta vas. Prespala sva v gostišču RaMar, ki ga lahko samo toplo priporočam. Sobe so res na nivoju in za odlično ceno, gostitelj pa izjemno ustrežljiv. V neposredni bližini sta tudi picerija in pekarna, tako da je za prehrano poskrbljeno .

Bravo!!!

Dan 3 - Vavta vas / Stična

Definitivno najtežji dan. Niti ne toliko zaradi številnih kilometrov, kot zaradi soparnega vremena, obilo zelenjave na poti in brez vsake okrepčevalnice. Uradno sta sicer dve, a na ta dan žal obe zaprti. Na srečo sva imela dovolj vode, le vzdušje tokrat ni bilo preveč olimpijsko .

Za začetek sva iz Vavte vasi in preko Straže naredila strm vzpon visoko nad dolino čez pobočja Straške gore. Pot je precej zaraščena, tudi komarji so naju hitro izsledili. Višje naju je senca visokega gozda skrila pred soncem in tako je bilo vse do Doma Frata. Žal je bil zaprt. Sledil je spust v Globodolsko dolino in še en strm vzpon preko Šmavra do Vrhtrebnja. Od tu naprej je del poti tako zaraščen, da sva naredila daljši ovinek po cesti. V Selu pri Šumberku je bila zaprta še druga okrepčevalnica - bistro Brigita, tako da sva nad njimi za ta dan obupala. Kljub vročini sva v enem kosu potegnila vse do Ivančne Gorice, kjer je končno sledil daljši odmor. Prenočišče v samostanu sva zamudila, zato sva prespala tik pred Stično v gostišču Edenski vrt. Cena normalna, izkušnja prav posebna .

Dan 4 - Stična / Ljubljanski grad

Štartala sva še v temi. Prejšnji dan naju je osmodilo kot čevape in temu sva se želela v čim večji meri izogniti. Hitro sva se dvignila nad Stično in se po obronkih gozda čez obe Dobravi usmerila proti Višnji Gori. Tam je sledil postanek, nato pa vzpon proti Blečjem vrhu in Polici. To so najini konci, že mnogokrat prehojeni. Hitro sva bila na Magdalenski gori in čez Orle na ljubljanskem Golovcu. Tu sva bila že skoraj v fotofinišu . Sledil je še spust proti Gruberjevem kanalu in vzpon na Šance v neposredni bližini gradu. Z Grajskega griča sva se spustila v staro Ljubljano in pri Jakobovi cerkvi odtisnila še zadnji žig. Sledil je le še povratek domov, tokrat s pomočjo udobja štirih koles .

Ravno sva dobro zaključila dolenjski del Jakobove poti, že je prišel na vrsto primorski . Seveda sva nadaljevala iz iste točke, kjer sva se takrat ustavila, to je v starem delu Ljubljane. Rumene markacije so naju najprej pripeljale na PST, nato pa na Viču usmerile proti Barju. Čez njega sva hodila ure dolgo vse do Vrhnike, kjer je pot postala le malo bolj razgibana. Tako je bilo vse do Logatca, kjer sva prvič prenočila. Višinski profil prvega dne je večinoma raven, saj sva v 40 km naredila komaj 500 višincev.

Naslednji dan nama je bil bolj pisan na kožo, saj je imel veliko več vzponov in spustov.. Zaradi močnega deževja pred dnevi sva na razpotju tik pred Planino izbrala desno varianto, ki je edina smiselna v primeru poplav na Planinskem polju. Ta se vzpne na hribovje nad Planino in se v vasi Strmec priključi spodnji varianti. Prehodil sem že obe in bi ponovno izbral zgornjo pot. Ta se namreč poleg poplav v celoti izogne tudi hrupni cesti v dolini. Sledil je še spust skozi več vasi proti Predjami in še naprej do Razdrtega. Kaj dosti prenočišč tu ni, zato sva prespala dober kilometer ven iz poti na kmetiji Hudičevec.

Naslednje jutro je sledilo prečenje pod Nanosom v Vipavsko dolino. Ven sva prišla v vasi Podnanos, kjer se da tudi okrepčati. Nadaljevala sva proti Podragi, nato Avberju in Tomaju in že sva bila na italijanski meji. Kot obvezno točko sva obiskala še romarsko svetišče Tabor, kjer sva pritisnila zadnji žig Jakobove poti. Teh je na Primorski veji res veliko, a v nadaljevanju ga nisem več zasledil. Sledil je še pospešen korak proti Opčinam, saj naju je presenetil kratek dan. Tja sva prispela v temi in na srečo takoj našla prenočišče. Prijazen gostitelj nama je celo segrel sobo, čeprav sva žarela že sama po sebi .

Napočilo je zadnje jutro. Za popotnico sva se najprej dobro podprla v gostišču ob glavni tramvajski postaji, nato pa odšla v Trst. Od Opčin naprej je del Jakobove poti neprijetno speljan ob glavni prometnici. Ta del je dobro označen z rumenimi školjkami, pri čemer je potrebno paziti na odcep v desno. Ta zavije na manj prometne ulice in tako je do obale pri Canale Grande. Od tam do cerkve Sv. Jakoba / San Giacomo je še skoraj dva kilometra pešačenja. Cerkev je na hribčku in jo zlahka zamenjaš z bližjo San Giusto, tako da pazljivo tisti, ki boste na pot odšli prvič.

Od cerkve sva se vrnila na obalo in odšla proti glavni avtobusni postaji. Ta je skoraj na isti lokaciji kot železniška. Za povratek domov sva izbrala Flixbus, tokrat prvič. O teh avtobusih na splošno nimam dobrega mnenja zaradi izkušenj z njimi v vsakdanjem prometu, a kot potnika nisva imela pripomb. Avtobus je udoben, sedeži določeni z vozovnico, odhod točen. Flixbus ima na postaji v Trstu rezerviran peron 2, pred vstopom pa voznik preveri QR kodo na vozovnicah. Te je potrebno predhodno kupiti na netu, postopek pa je podoben rezervaciji letala. Tudi cene se precej spreminjajo glede na dan rezervacije, linijo in zasedenost busa. Meni je uspelo dobiti dve vozovnici za vsega 32€, kar je bistveno manj od cene vlaka in tudi hitreje. Prihod v Ljubljano je bil točen in s tem sva v celoti zaključila tokratno pot .

Prekmursko-Štajerska smer

Dolenjsko-Primorsko in Višarsko smer Jakobove poti sem naredil takoj po njihovem trasiranju in jih nato še večkrat ponovil, s Prekmursko-Štajersko pa sem kar odlašal in odlašal . Nekako ni šla pod noge. Daljše obdobje lepega vremena in malce tudi moralni dolg sam sebi sta me končno pripravila do obiska te smeri.

Prekmursko-Štajerska pot ima začetek na madžarski meji, zato se je v samem začetku imenovala Ogrska pot. Ker se to ne sliši preveč lepo so jo kasneje preimenovali v sedanje ime. Zaključi se v Stanežičah pri Ljubljani, kjer pride v stik z Višarsko smerjo. Od meje do priključka je dolga približno 280 km, premagati pa je treba cca. 6500 m višine. V Prekmurju ima ravninski značaj, kasneje pa kar hribovitega. Večji del poti poteka po takem ali drugačnem asfaltu, le manjši del ima nogam bolj prijazno podlago. Prenočišča so skopo odmerjena, zato je za spanje potrebno veliko načrtovanja. Tudi zato je dobro vedeti, koliko kilometrov na dan je še humanih za vsakega posameznika .

Jaz sem zaradi logistike najprej odšel na Madžarsko, tam prespal in nato krenil proti Ljubljani vse do Jakobove cerkve pod gradom. S tem sem pridelal nekaj kilometrov več, še nekaj dodatnih pa so prinesli nepričakovani zapleti na poti. Več o tem v zgodbah po dnevnih etapah …

Dan 1

Najprej sem moral priti na izhodišče. Začetek Jakobove poti je na mejnem prehodu Kobilje, a kakšne uporabne povezave do tja ni. Najbližje prenočišče je na madžarski strani, zato je hitro padla ideja v tej smeri. Iz Ljubljane sem se z direktnim vlakom pripeljal do Murske Sobote, od tam pa z lokalnim avtobusom do obmejne vasice Genterovci. Vse skupaj me je po rednih cenah prišlo okoli 15 €. Avtobus me je odložil sredi ničesar in začela se je moja pešpot proti Madžarski.

Da je tam okoli ena sama ravnina ni potrebno poudarjati . Pot me je vodila po kolovozih sredi neskončnih polj in srečo sem imel, da je bilo vse skupaj relativno suho. V primeru moče bi na debelo gazil blato in čevlji bi se hitro napolnili od zgoraj navzdol . Kakorkoli že, pokrajina ima svojo lepoto, obmejne vasice so revne sorte, ljudi nisem videl nikjer. Verjetno sem bil opazovan bolj od daleč, ker pohodnik z velikim nahrbtnikom tam ni ravno pogost pojav. Sledila je še večerja in nočitev v izbranem gostišču, nato pa horuk v nov dan. Več v foto-zgodbi …

Dan 2

Prenočišče pri vzhodnih sosedih sem zapustil zgodaj zjutraj in se odpravil proti slovenski meji. Tam se uradno prične Jakobova pot in prva oznaka me je pričakala že na tabli za Slovenijo. Oznak je dovolj tudi v nadaljevanju in hitro sem nabiral kilometre po prekmurskih ravnicah. Vmes sem se dogovoril za nočitev na koncu dneva, a to se je pokazalo za težje dosegljiv cilj.

Računal sem namreč na prečenje Mure z brodom, kot je tudi speljana trasa Jakobove poti. A tako imenovani Tinekov brod obratuje samo za konec tedna in še to le v toplejših mesecih. To je pomemben podatek, saj kakšnega obvestila o delovnem času na odcepu za brod nisem zasledil. Obvoz do prečenja Mure čez cestni most pa mi je samo v eno smer prinesel dodatne 4 km, kar je kasneje nabilo kilometre čez mejo dobrega okusa . Dobro, da sem navajen takih poti in asfaltne podlage.

Kakorkoli že, zaključek je potekal v krasnem okolju Jeruzalemskih goric . Tu sem bil prvič in hoja je bila v lepem vremenu pravi užitek. Tudi gostišče, kjer sem se dogovoril za prenočevanje se je izkazalo za odlično izbiro. Vljudnost osebja, ambient, super večerja in čista soba s krasnim razgledom so bili zdravilen obliž na vse kilometre tega dne . Več v foto-zgodbi …

Dan 3

Po obilnem zajtrku sem se le s težavo spravil na pot . A pokrajina okoli mene je hitro pregnala meglo iz nog in glave. Spet so bili na vrsti krasni razgledi, ravno pravšnji jutranji hlad in odkrivanje neznanih krajev. Kakšnih posebnih problemov na poti nisem imel, sem pa moral na nekaj mestih uporabiti GPS sled.

Dogaja se namreč, da je kakšna oznaka namerno odstranjena, zaraščena ali kako drugače prikrita. Običajno je, da če jih dalj časa ne vidiš je skoraj zagotovo pot nekje drugje. Pri nas se tudi zanesljivo držijo pravila, da v primeru školjke kot oznake njena pahljača vedno nakazuje smer. V Španiji ni povsod tako.

Je bil pa ta dan že malo bolj hribovit, saj so prekmurske ravnice ostale za mano. Na vrsto je prišel štajerski del poti, prespal pa sem v središču te pokrajine … na Ptuju. Več v foto-zgodbi …

Dan 4

Ta dan je zaznamoval bolj zgoden odhod, saj me je spet čakala dolga etapa. Krasno veduto prebujajočega se Ptuja je kvarilo samo dejstvo, da je bilo zunaj komaj 1°C. Hitro sem navlekel dodatne sloje čebule in se odpravil v smeri Ptujske gore. Tu sem bil ravno še dovolj zgodaj, da sem se izognil množici. Domači gasilci so že urejali vse mogoče zapore za prihajajočo čredo, jaz pa sem si v miru ogledal ta lep del Slovenije .

Se je pa v nadaljevanju končno zgodilo, da sem prišel v bolj poznano in že delno prehojeno področje. To je bilo pri Studenicah, nad katerimi se dviguje Boč. V nadaljevanju sem se spomnil še kakšnega, že hojenega dela poti, marsikaj pa sem seveda odkrival čisto na novo. Pri spustu z Ljubične gore sem moral zaviti proti Zbelovem in Ločam, ker se tam nahaja edino smiselno prenočišče. Teh res ni na pretek, zato je ob več dnevni hoji njihovo načrtovanje precej pomembno. Več v foto-zgodbi …

Dan 5

Od prenočišča v dolini sem se moral najprej dvigniti nazaj na Jakobovo pot. Ta v začetku poteka po Loško-Zbelovski poti, zaznamuje pa jo bolj ali manj grebensko prečenje med številnimi samotnimi zaselki. Svoje je prispevalo še vreme, ki se ni držalo napovedi. Na veliko presenečenje je celo snežilo, a je prav to skupaj z oblaki in občasnimi pasovi sončnih žarkov ustvarilo prav posebno vzdušje .

Še kasneje se Jakobova pot pridruži Drameljski, nato pa zavije po svoje proti Vojniku. V vasi se da prespati, a zame je bilo to prezgodaj in sem nadaljeval proti Šentjungertu. Tam naj bi v planinskem domu imeli prenočišča, a temu ni tako. Verjetno bi lahko izprosil kakšen neogrevan prostor brez postelje, a nizke nočne temperature so me hitro odvrnile od tega. Klic domov je vse uredil, zjutraj pa me je domači prevoz dostavil nazaj na izhodiščno točko . Več v foto-zgodbi …

Sl 14, lepo je videt novo streho na cerkvi, ko sva bila zadnjič tam je še ni bilo...

Dan 6

Jutranji povratek na izhodišče in prometna konica so narekovali nekaj manj kilometrov za ta dan. Tudi zahtevnost poti ni bila posebej velika, zato me to ni skrbelo. Najboljša točka za prenočevanje na koncu dneva je bilo Vransko, izmed nekaj ponudnikov pa sem poklical v kamp Podgrad. Težko, da bi bolje izbral . Čisto, urejeno, prijazna lastnica in še vse prostore sem imel praktično samo zase.

Pot kot sama me je vodila med številnimi vasicami in po hmeljarskih krajih. Vzpetin ni bilo kaj dosti, na eni od njih pa me je presenetil grad Žolnek. Vsekakor se ga splača obiskati, le s pobiralcem vstopnine se ni za šaliti . Več v foto-zgodbi …

Bravo, občudovanja vredno, škoda le za prevoz domov.
Ovira na sliki 30 z 22. aprila verjetno ni proti kolesarjem, ampak proti krosom in štirikolesnikom, ki so se v zadnjem času razpasli po naših gozdovih.

Emil,kapo dol.

Bravo, lepo napisano in dokumentirano. Pogrešam Matejo na tvojih poteh. Ne bom spraševala, če jo tudi ti. Želim pa ji, da čimprej okreva, da te bo lahko spremljala na vajinih poteh.