Brana z Bosove grabe čez Kaptana

Brana čez Kaptana

Začnemo na Jermanci, do koder pelje makadamska cesta iz Kam.Bistrice - trenutno je v dokaj dobrem stanju. Na prvem večjem peščenem travniku pod Pastirci, poiščemo dostop in vhod v Bosovo grapo.
Že njen prvi skalni prag pa je kar zahteven in zlasti zjutraj, sploh če je mokro in vlažno, je nevarno za zdrs. V nadaljevanju Bosova grapa ponudi uživaško poplezavanje čez niz kratkih skokov do II. težavnostne stopnje in ne povzroča nobenih orientacijskih težav, razen lastne izbire - med levo in desno smerjo plezanja navzgor, z desne strani nam je običajno v pomoč še malo vej ruševja.

Na izstopu iz grape, preden dosežemo rob kaptanskega grebena, najprej sledi še desna prečnica čez pas gostega ruševja in iglavcev, kjer je pot sicer manj sledljiva, a mestoma nam pravo smer kažejo tudi obžagane veje, čeravno niso tako evidentno požagane kot denimo na poti čez Može.

Ko dosežemo skalni greben, sledi občasno težje plezanje po izpostavljenem razu, ki meji na II-III, (povprečje pa I-II), med iskanjem lažjih prehodov pa se še vedno ponekod lahko poslužimo pomoči nekaj rušnatih odsekov. Grebenski raz ni ekstremno ozka in se stopničasto vzpenja in nekajkrat malo zavije iz ravne smeri. Na dveh ključnih mestih grebena, kmalu po začetku in še enkrat v drugi polovici, ko se zdi, da je naravnost pretežko, lahko izberemo lažje desne variante obvoza, ki pa tudi zahtevajo previdnost predvsem zaradi izpostavljenosti in odsekanosti pod nami. Zadnji plezalni del pod značilnim malim valjastim špic stebrom je tudi nekoliko težji, tukaj se povzpnemo čez skalni žleb v levo in nadaljujemo po skrotju in med rušjem bolj položno proti vrhu Kaptana. Na neizrazit vrh Kaptana nas nato - kot je že nekdo dejal: z rokami v žepih pospremi ozka sledica oz. stezica. Vrh Kaptana ima le velikega možica in nima drugih oznak ali vpisnih skrinjc.

Direkten spust iz Kaptana na sedelce pod njim – na vrh Bosove grape je kratek, a sorazmerno zahteven, vendar ni pretežko, saj nam pomaga naravna razpoka v steni z dobrimi stopi in oprimki, malo podobna (a lažja in krajša) od tiste pri spustu iz Staničevega vrha na Zeleniške špice.
V nadaljevanju sledi še krajši vzpon navzgor po dokaj krušljivem terenu, ko se usmerimo bolj ali manj kar po sredini in po skledasti uvali in strmimi travami dosežemo spodnji zeleni rob prostranega temena Brane. Tu je idealen kraj za malico in počitek ter uživanje v miru in razgledih. Do sem se porabi dobre tri ure, do križa – vrha na Brani, pa sledi tudi še slabe pol ure uživaške hoje.

Lepo, Alyas!

O Bosovi grapi se govori tako veliko in navdušujoče, da se je dal tudi popolni alpinistični analfabet končno prepričati, da enkrat zagrize vanjo. Samo korajža seveda ni dovolj za bleščeče plezalske dosežke, treba je tudi nekaj bazičnega vedenja o treh za varno kretanje navpik neobhodnih opornih točkah, ako si plezavec ne želi trdega pristanka na dnu globeli, pa krepke duševne stanovitnosti in zvrhano mero telesnih sil, spretnosti in žilavosti. In kakopak čelada, ta ne sme izostati od plezalne oprave, kajti poštena duša nikdar ne ve, kdaj se utegne z višave nadenj prikotaliti kakšen nebodigatreba balvan. Mož prečita še vse čtivo, ki so ga velikodušno priobčili mnogi poznavalci teh koncev pod Brano in ga je najti v električnem medmrežju, iz aeroplanskih posnetkov si zariše pot, po kateri bo koračil po grapi in jo vdene v priročni satelitski smerokaz, da ga vsemirska mehanika, ki visoko na nebu kolobari okrog matere Zemlje, zagotovo najde, ako zaide neznano kam in bo hribolazniškim reševalcem topogledno prihranjenih obilo muk izslediti zablodelega nesrečneža.

Storivši vse to se mož z Jermance, do koder je cesta za dvosledne vozove prav lepo poravnana, v lahnem drncu zarana zažene proti Pastircem in nekaj minut pred njimi zategne žlajfo, zadrifta v levo ter odsopiha po melišču navzgor do prvega skoka v Bosovi grapi. Poplezavanje v grapi je res lahkotno, kot bi v umetni steni gledal šampijonko Janjo G.. Števec višincev brez predaha beleži osupljive rezultate. Mož nekje na sredini grabna trči ob – prosto po demenci - Andreja, Marjeto in Andraža, ki imajo iste nakane, osvojiti Kaptana in Brano. Le da so oni premerili graben že večkrat, mož pa je kljub svojemu nezavidljivemu emšu v njem pionir. Nadaljujejo skupaj, zakaj v slogi je moč. To seveda pomeni, da so v nepovrat izhlapele tudi vse orijentacijske zagate, ki so moža mučile dan poprej, ko je prebiral različne opise mnogih piscev, kje, kdaj, kam, koliko, čemu, kako, zakaj, s čim, …, ko se je treba spopasti s pečinami Kaptana.

Ponosen, da je sprašil grapo in osvojil Kaptana, se mož loči od prijazne trojice, odsolira na Brano in si na Kamniškem sedlu na prijetnem sončku pred kočo dušo priveže s hmeljevim sokom. Ko je osmoza poskrbela, da je špirit iz pira pronical v krvožilni ustroj, se iznenada na levi, nasproti Brane pojavi gromozanska skalna gmota, ki kipi visoko v nebo. OMG, WTF je pa zdaj to? Brž pobrska po svoji terabajtni memoriji in v njej odkrije 128 bitni klinopis, da to ne more biti nič drugega kot prastara Planjava. Pravkar v kri precejen špirit, ki malček zamegli um, spodnjim trupelnim ekstremitetam kljub globalni energetski krizi doda še nekaj skromnih GWh energije in torzo novopečenega alpinista se že hip zatem z neznansko brzino zažene po markirani poti v skalno strmal. In ne preteče kaj dosti časa, ko triumfalno stoji na vrhu. Ja, si reče ponosno zroč v neskončne daljave, Kamniške alpe so res čudovit košček rodne grude, zakladnica prirodnih divot, nebeških razgledov, eksempel prvobitne neokrnjene favne in flore. Ali je tako tudi v Repovem kotu, si mož zastavi filozofično vprašanje. Ko se pod Srebrnim sedlom lovi in opoteka po redkem grušču na strmih skalah, zadovoljno ugotovi, da je tudi Repov kot biser KSA. In naj ostane tako na veke vekov.

https://www.gpsvisualizer.com/display/20220810174039-28228-map.html

Zanimiv zapis
Krasna tura, srečno

Me je pa kar nasmejal ta zapis
Tura pa super, mislim, da je Kaptanu v zadnjem času kar zrasla popularnost.

Suhy, lepa tura in zanimiv opis, ki mu arhaizmi in, reciva jim, ultra modernistične kratice dajejo estetsko intriganten pridih.

Tura je bila res lepa, proti koncu tudi naporna, saj se je v Repovem kotu, ki sem ga gor grede prehodil že ničkolikokrat, malo zapletlo pri iskanju najugodnejše variante čez skok, kjer so me zavedli možici, ki morda kažejo najboljšo možnost za vzpon, za spust pa ne. In če so zapisane nebuloze v teh zagonetnih časih požarov, inflacije, suše, energetske krize, vojn, sporov z zahodnimi sosedi okrog rabe imena balzamični kis itd. koga še malce nasmejale, pa tudi ni nič narobe. Vsaj upam, da ne. Ostalim, vajenim resnih, suhoparnih in znanstveno objektivnih opisov razmer, pa se iskreno opravičujem. Morda vtis vara, a Bosove grape, kot tudi ostale ture glede varnosti ne gre jemati z levo roko.

Bravoooo Suhy, z nasmehom berliv zapis
Tura pa lepa in vredna ponovitve

Brana čez Kaptana (11.03.23)

Po službi se zapeljem kar k Jermanci, ker me je že malo čas preganjal, zato začuda ne pričnem v KB. Sneg se pa prične ravno nekaj metrov nižje, ko sem krenil v levo proti grapci. Trije skoki so in so kopni, drugače je pa sneg dovolj zmehčan,da ni bilo potrebe po derezah. Na grebenu je vedno krasno. Pred spustom z Kaptanske glave pa obvezno v dereze. Vetra ni bilo, bila je mešanica sonca z nekaj megle. Na vrhu pa prava umetnina narave. Spust po zimski klasiki. Dobra podlaga, dobre razmere, vendar pozor gre za pravo zimo, ki ne dopušča napak. Koča je od petka do nedelje odprta.

Krasno in Bravo! Zelo lepo . Samo tako naprej in hvala tudi za info o aktualnih razmerah na Brani.

Včeraj se je tudi meni 'dogajalo', saj sva z Dragotom opravila to čudovito pot. Dejanu seveda kapo dol, da je z zadevo opravil po šihtu, pa še v zimskih razmerah. No, naju vsekakor čas ni preganjal. Na Jermanci najin avto ni imel družbe, midva sva prvo dobila šele na vrhu Brane. Vreme skoraj kičasto, temperatura pravšnja, vetra nobenega. V Bosovi grapi oprimki suhi in čvrsti, če je teh zmanjkalo, je bilo v pomoč ruševje. Drago dobro sledi navidezni stezi, orientacija je perfektna, čeprav sem opazil le dva ali tri možice. Dobra dvojka se pokaže mogoče le na dveh skokih, vendar jo v idealnih vremenskih razmerah niti ne opaziš. Vsaj na treh točkah sva se zadržala dlje časa in uživala v razgledih. Klasičen sestop do koče, ki je zaprta, jaz podaljšam proti Planjavi do melišča in s spustom po šodru čutim hvaležnost levega kolena.

Prekrasno mladeniča, če bi me povabila, bi šel z vama.

Tone, z Dragotom sta opravila res čudovito pot v sanjskih pogojih in tudi posnela čudovite fotke.
Komentar k sliki 46 pa je tudi šaljiv: "Ich verstehe".

Če bi te povabila, bi nama pokvaril povprečje.
Dan sva imela zares lep, v grapi ni bilo nikogar nad nama, da bi naju ogrožal in nisem imel prilike pokazat mojo novo čelado , malce me je stiskalo ob mislih na našo ubogo infrastrukturo (36, 46, 49), sicer pa dan in tura za bogove.

A novo čelado si imel? Jaz pa ob tej priliki ta staro, ki je bolj za okras. Staro več kot 40 let.

Mislim, da dizajn in starost čelade ni pomembna, sem pa po zamenjavi ruzaka, ki me je spremljal 30let, dal tudi staro čelado v razhod.

Brana čez Kaptanski greben, 9.11.2025

Prilagam poročilo o pogojih z včerajšnje ture, ki sva jo naredila s kolegom.

Najprej naj povem, da je tura fantazija. De facto uresničenje sanj za nadobudnega gornika, ki ga privlači nekaj orientacije in prostega plezanja.

Bosova grapa je suha, tudi skoki v senčnih delih so popolnoma suhi. Prvi skok je med težjimi. Je smotan, manjkajo oprimki. Še en podoben je naprej, v pomoč je ruševje. Potem je v glavnem uživanje. Ves čas se vidi, kje je shojeno in če veš, kje je začetni vstop v grapo, večjih težav z orientacijo naprej ni. Tukaj se moram posebej zahvaliti Saši na pisnih navodilih glede orientacije v grapi in tudi za GPX sled, ki bi bila backup v primeru negotovosti. Brez te priprave in obilice drugega prebranega gradiva se ne bi podal na tako turo. Na grebenu so prehodi logični. Če je kje dvom, kot je bilo že predhodno povedano, smer nakazuje požagano ruševje. Možicev sicer nisva opazila skoraj nič. Plezanje ni pretežko, ampak uživaško.

Sedaj pa na slabi del. Vsi južni pristopi in grebeni gora so že dni bili popolnoma suhi, brez ostankov snega. Tudi na terenu od spodaj ni nič nakazovalo na težave. No, proti vrhu grebena se je senčnih policah že začel pojavljati sicer neproblematičen sneg, a ponekod že pomrznjen. Zimsko opremo sva seveda imela, a vseeno ni dišalo po težavah.

Vse je bilo OK do sestopa s Kaptana na sedlo. Tam naju je za vogalom, v senci, čakalo zimsko presenečenje – zasneženo in tudi pomrznjeno. Za sestop na sedlo sva prvotno računala na vzhodni obvoz, ampak v teh pogojih brez varovanja ni prišel v poštev. Tako da sva bila prisiljena plezati navzdol tisto direktno strmo zajedo, kar v teh pogojih ni bilo nekaj, kar sva želela početi. "Rešile" so naju dereze in dejstvo, da so kljub strmem spustu tam zelo dobri oprimki. V bistvu je en sam (sicer dolgi) gib navzdol tam bolj kočljiv. Spodaj se spustiš na spodmolček, tako da vsaj ne grozi globoki padec proti dolini. Kakor koli, cela situacija iskanja prehoda ni bila prijetna, takrat so se prikradle tudi črne primisli o lebdeči alternativi... Naj dodam, da gor nisva bila prva po zadnjem sneženju. Bile so sledi čevljev v snegu in predhodnik je pri spustu na istem mestu po vsej verjetnosti uporabil štrik (videla sva sidrišče). Torej v trenutnih razmerah štrik s sabo, pa ne bo nobenih težav.

Naprej do vrha Brane seveda spet niti sledi snega. Ironično, za sestop z Brane, zaradi katerega sva imela zimsko opremo, le-ta ni bila potrebna. Nekaj mal poledenelega je bilo gor med skalami, kasneje pa sipek sneg. Dobri čevlji in počasi, pa je. Vrh Brane je bil deležen nekaj obiska.

Tako da ja, izkušnja z rahlo mešanimi občutki in šola za v prihodnje. Če nisi 100,00% siguren, kaj te lahko preseneti, naj ima tura možnost varnega umika (…no s#%t, Einstein!… ). Vsakemu se včasih zgodi napaka, mogoče si preveč očitam, ne vem. Vsi smo ljudje, k sreči je bila moja šola brezplačna.