Zadnje čase se malce redkeje oglasim na forumu, kar pa ne pomeni, da nisem hribovsko aktiven - le zaradi številnih službenih obveznosti težko najdem čas, da zadevo ustrezno opišem. V prihodnjih tednih bom morda podal popravil nekaj grehov (Hochalmspitze, Grossglockner, prečenje Krofičke itd.), tokrat pa mi bo uspelo podati povsem aktualno reportažo, ki se navezuje na začetek tega tedna in ki lahko komu poda idejo za obisk čudovitih vrhov, ki sva jih obiskala s kolegico.
Zadnja dva dneva letnega dopusta sem tako izkoristil za obisk vrhov v okolici Lienza. Že dober teden prej sem nameraval zaključiti visokogorsko sezono v Švici s Finsteraarhornom, a sem moral pričujočo turo zaradi zdravstvenih in vremenskih razmer prestaviti za eno leto, za letos pa sem se od tujega visokogorja posloviti z manj zahtevnim in lagodnejšim izletom (četudi je bil zastavljen relativno kompleksno).
S prijateljico sva se odločila za malce nenavaden in kompliciran itinerarij, ki pa je bil zaslužen za kar nekaj izrednih pogledov in vzdušnih trenutkov - no, pa tudi nekaj nejevolje
Prvi dan sva, priznati je vredno, nekoliko v pregovornem slogu slovanskih kolegov ne prezgodaj prispela do vstopa v svet Visokih Tur in se povzpela na markantni, od daleč prepoznavni Glödis (tudi Glödisspitze). Šele od leta 2006 zavarovana pot, ki na vrh vodi po jugovzhodnem grebenu, tehnično ni posebej zahtevna (večinoma do B, eno mesto morda B/C, krajši vzpon nad mostom C, a slednjemu se lahko tudi izognemo), a so vlažne skale, ki so nosile zaplate svežega snega, zahtevale previden vzpon. Na poti prečimo zelo atraktivno visečo brv, ki je spričo snežnega jezika in poledenele podlage pod njim delovala kar zlovešče.
Po postanku na vrhu v vse bolj razglednem popoldnevu sva se počasi spustila in med potjo opazovala "glorijo" (navidezno mavrici podoben pojav). Ob večeru sva bila pri avtu in se odpravila proti izhodišču proti cilju drugega dne na kontrastni strani južno od Lienza.
Morda je malce preuranjeno, da bi govorili o tem, da se kopne razmere poslavljajo - midva sva šla na vrh tik po kratkem obdobju sneženja, na ferati pa naju je spremljal le svež, napihan sneg, ki ga po nekaj toplejših dneh zdaj bržčas ni več. Razglede z vrha sva imela bolj selektivne, iz oblakov mdr. ni uspelo pokukati Grossglocknerju, ki sem ga obiskal v začetku septembra; vendarle pa je prostoren vrh ponudil všečno izbiro za poslednje dni koledarskega poletja in skupina Schober se je malenkost sramežljivo, a precej veličastno razkrivala pred nama.
Za konec še nekaj reči bolj tehnične narave: izlet je Slovencem kar dobro poznan in spričo dokaj premočrtne poti Glödis ponuja ugodno priložnost za enodnevni naskok na privlačen tritisočak, je pa vožnja do okolice Lienza na Vzhodnem Tirolskem kar dolga. Cesta do Seichenbrunna je v primerjavi z večino sorodnih avstrijskih izhodišč mestoma malenkost slabša (zato sva tudi imela nekaj nepričakovanih težav pri poznovečernem spustu po njej), a niti nizkim avtom ne bi smela predstavljati resnih ovir - cesta na Gößgraben to ni
Pot do vstopa v ferato na nekaj čez 2900 m je lahka, dolga in nekoliko enolična, četudi poteka po mikavni pokrajini.
Brezhibno zavarovana ferata je bolj kot sodobnim športnim feratam sorodna našim visokogorskim zavarovanim potem in je z izjemo atraktivnega prehoda brvi spretno speljana preko najugodnejših grebenskih prehodov.
Koča je odprta do začetka oktobra, zdi pa se, da je v zadnjem času nekoliko samevala - tako tudi na celotni poti nisva srečala nikogar, proti vrhu pa sva utirala prve stopinje v sneg.