Hochalmspitze 3360 m

Hochalmspitze (01.11.19)

Zimska sezona se začne v oktobru zato je štart nekaj pod 1200m višine pri zapori rampe. Kakšni Avstrijci, oz. če veš pa lahko dobijo ključ za odprtje. Podaljša se ura hoje in tako se je pri Goßgrabnu zdanilo. Vreme bo fantastično. Zimska soba je ena lepših pri Gießener Hutte. Vzpon bo po poti mimo Steinere Manndln. Bilo je nekaj centimetrov svežega snega, ki je bil kar nadležen sploh za hojo v spodnjem delu. Pri ledeniku smo se povzpeli kar po levi strani, "elastični" vrvi do ferate. Ledenika je vedno manj, a še vedno bi bilo bolje po njem z derezami kot pa po tem štriku. Greben skalnato zasnežen, prečka pod vrhom pa v takšnem še nikoli ni bila kopna. Ni povzročala težav. Predolgo nismo bili na vrhu, vrnili smo se po poti vzpona. Dereze smo imeli ves čas gor, vse do palic kjer smo jih pustili pod ledenikom(spust). V takšnem času je težko tukaj koga srečati, sploh pa ker je potrebno od rampe. Pot še zdaleč ni bila enostavna. V trenutnih razmerah je tole za stopnjo težje kot pa vzpon na V.Klek. Bil je lep dan.

Lepooo, čestitke. Ste kraljevali zgoraj.

12.07.20 Hochalmspitze. Rampa je bila, kot pri predhodnikih zaprta, tokrat zaradi velikih kolicin deroce vode na dolocenih odsekih ceste po rampi, tako da ~2-3km hoje po cesti do zadrzevalnika Gößkar. Snega do 2500 ni, je bilo pa precej vodnato, pa vseeno zelo lepo. Vzpon je bil po Detmolder Grat. Dostop preko zasnezenega pobocja, sneg je bil ugoden (zimska oprema je bila zraven a neuporabljena tekom celotnega dne).Greben je naceloma suh z obcasnimi manjsimi zasnezenimi odeseki. Na vrhu sva ujela jasnino.
Ker je bil greben proti Steinerne Mandeln zaradi svezezapadlega snega leden sva se raje vrnila del poti po Detmolder grad do ledenika in spust opravila po sredini le tega proti dvema jezercema. To se je izkazalo za super odlocitev saj sva bila expresno pri Gießener Hütte. V zgornjem delu ledenika ni kazalo na kakrsno koli nevarnost razpok, se pa zato manjse a lahko opazne, pojavljajo kakih 500vm nizje. Mislim da je v trenutnih razmerah precej vec gazenja po snegu ce kdo opravi vzpon na Hochalmspize po normalni poti.LP

V soboto 18.12.2021 smo se odpravili do predvrha Hochalmspitze mimo Villacher hütte iz doline Malte. Parkirali smo pri Gmünder hütte - 1186m in nato šli po gozdni cesti do Hochalmhütte - 1919m. Tam se gozdna pot konča in pridemo nad gozdno mejo. Usmerimo se proti Villacher hütte in naprej proti ledeniku Hochalmkees. Snega je bilo zelo malo pod pričakovanji. Nič čudnega glede na to,da je bilo pri parkirišču zjutraj ob 6ih le 5 stopinj nad lediščem. Na ledenik smo se priključili z leve strani mimo jezera Oberer Hochalmsee. Sama prečenje v desno se po ledeniku kar vleče. Na koncu smo smuču zapičili in se odpravili na predvrh. Za prečenje izpostavljenega grebena na sam vrh se nismo lotili zaradi slabe podlage in vetra v sunkih. Sama smuka je bila uživancija. Je pa bilo od konca ledenika pa do koče Villacher bolj bogo s snegom. Na splošno pa super tura =)

Včeraj lepa krožna tura z GK Limberk na Hochalmspitze.Gor preko ledenika na greben in po grebenu do vrha.Od vrha nadaljujemo po grebenu do koče Gießener Hütte.Po kratek postanku naprej do izhodišča.Za vzpon preko ledenika so potebne dereze,čelada in cepin naprej pa samovarovalni komplet.
Lep gorniški pozdrav.

Prejšnji teden sva se s kolegom Rokom potepala po Avstriji in najin prvi cilj je bila kraljica Visokih Tur Hochalmspitze prek Detmolder Grat. Malo za Malto sva zavila levo in se po ozki in strmi asfaltni cesti pripeljala do konca ceste pod jezerom Gösskarspeicher. Ko je že bilo toliko govora o parkiriščih v zadnjem času - sredi narave naju je presenetilo ograjeno parkirišče s stranišči, ki je bilo povrhu še zastonj. V popoldanskem soncu sva se po bližnjici povzpela do koče, kjer sva prespala. Kljub temu, da je bila koča ponoči kar polna, se je na Hochalmspitze poleg naju naslednji dan povzpel le še en.

Zjutraj sva štartala ob štirih in v trdi temi prečkala potočke, čez katere gre pot (dva izmed njih sta bila kar vodnata). Malo pod Lassacher Winkelscharte se je začelo daniti, tu je čez greben pihal precej leden veter. V meglicah sva se vzpenjala po granitnih ploščah dokler nisva prišla do 20m sneženega dela pod začetkom zavarovane poti. Sneg je bil že zelo zmehčan in dereze zato niso bile potrebne (kakšen cepin bi pa vseeno prišel prav!). V dobri uri sva nato ob jeklenici prišla na v meglo ovit vrh, zato razgledov tokrat žal nisva imela. Zaradi megle in hladnega vetra sva kmalu začela s spustom in se spotoma še enkrat ustavila v koči. Nato sva se odpeljala proti Lienzu, kjer sva bila nekaj dni in opravila še par vzponov.

Kuhar v koči nama je povedal, da pot čez Steinerne Mannln sicer uradno je odprta, a da je vzpon po njej zaradi padajočega kamenja močno odsvetovan. Pot čez Detmolder Grat je odlično zavarovana, za vzpon in spust potrebujemo ogromno moči v rokah.

Super! Hvala za info! Srečno!

Srečno tudi tebi!

Mene pa zanima, če kdo ve, ali se da z javnim prevozom vsaj v bližino izhodišča za Hochalmspitze?
Do sedaj sem našel le opcijo z vlakom od Beljaka do Mallnitza in iti preko Säulecka, vendar bi porabil že 2 dni, da sploh pridem do Mallnitza.

Mogoče boš tukaj kaj našel, malce prebrskaj:
https://www.bahn-zum-berg.at/

Z vzhodne strani pa pripelje bus do kraja Koschach v dolini Malta, kar je podobno daleč kot iz Mallnitza. Bližje ni javnega prevoza, sm zdaj raziskala. Mogoče kak prijazen planinec voznik skozi Goessgraben pobere kakega štoparja.

Hvala turbo. Stran mi je že poznana
Indi, hvala, sicer ne vem, kje ste našli vozni red zanj. Je pa vseeno nekoliko lažje okoli 10 km po cesti, kot pa po skalah iz Mallnitza.
Ali pa čakat, da še sam najdem družbo z avtom...

Evo, pa mi je uspela dolgoletna želja.
Preko spleta najdem sopotnika, ki je bil pripravljen iti, sicer je bil skoraj 1x starejši.
Štartala sva v Goßgrabnu, nato po markiranih bližnjicah v megli do prijetne koče. Malo nad kočo je bil sonce. Gor in dol sva šla po Detmolder Grat. Sama pot je odlično zavarovana, le na nekaterih mestih je jeklenica napeljana čez težji del, medtem ko se da lažje naokoli po skalah. Pot je bila kopna, sedaj verjetno ni več. Na vrhu je bilo nekaj ljudi. Videli so se le najvišji tritisočaki, vse ostalo je bilo v megli. Sestop je bil precej počasen, sam sem šel še na oba vrhova Winklspitze, nato pa še na Schneewinkelspitze. Ta vrh tehnično ni zahteven, je pa na poti precej granitnega skalovja. in je potrebno zelo paziti, da se kakšna skala ne podre izpod nog. Nekatere se pa precej guncajo. Na vrhu ni več vpisne knjige, niti ni tabel na sedlu, kot sem opazil v objavah, ki jih je moč najti na internetu. Pri sestopu me ujame tema, 10 minut nad kočo pa mi še luč "crkne", k sreči mi prideta oskrbnika naproti, ker sta videla in me pospremita v kočo. Sem jima zelo hvaležen. Po prijetnem pogovoru s prijaznimi oskrbniki in ob dobrem čaju sestopiva v dolino po cesti.
Skratka, dobra izkušnja in moj nov najvišji vrh. Upam, da bom lahko kdaj šel višje.

Čestitke! Srečno!

Hvala enako.