5.7.2020: Sulzkogel (3016 m), Kraspesspitze (2954 m), (Finstertal) Schartenkopf (2855 m)
Tokrat sem se povzpel na svojega prvega tritisočaka v Stubajskih Alpah oz. v okolici Innsbrucka, lahko in hitro dostopni Sulzkogel. Izhodišče za pristop je visoko ležeče turistično naselje Kühtai (2020 m), od kjer imamo do vrha le tisočaka razmeroma lagodnega vzpona. Pot nikjer ni zahtevna ali izpostavljena, tako da je vrh imenitna izbira za prvi vzpon nad 3000 m: zaradi zimskošportne namembnosti je cesta do Kühtaia brezhibna, udobna, in z Innsbrucka porabiš manj kot uro vožnje; pot je tehnično lahka - v kopnih razmerah strm sprehod, dolžina le kake 3h30m, je pa vrh posledično zelo obiskan. Kolikor se torej znajdete v teh koncih, ponuja Sulzkogel lagodno perspektivo za prvega 3-tisočaka, po mojem mnenju udobnejšo od znanih lahkih tritisočakov v Visokih Turah (Säuleck, Ankogel idr.)
Tokrat so bile razmere še večidel pomladanske in večina vzpona od razpotja pri koncu prečenje ob robu akumulacijskega jezera Finstertal, ki je trenutno v kaj mizernem stanju - dasi vode v različnih agregatnih stanjih na pričujoči poti nikakor ne manjkalo! - je potekala po precej globokem snegu. Kljub temu zimske opreme, ki sem jo za vsak slučaj nosil s sabo, nisem uporabil, tako kot ne legije drugih pohodnikov, ki so mestoma v kolonah stopali proti razglednemu vrhu v zares čudovitem vremenu. Zadnji del vzpona poteka po širokem grebenu, ki je bil za razliko od preostanka poti kopen, vrh pa je dovolj prostran, da si je kljub številnim obiskovalcem moč najti nekaj prostora zase; dokaj izpostavljena lega obljublja bogat razgled na vse strani.
Do razpotja na višini cca. 2400 m sem bil kot bi mignil po za dričanje imenitnem snegu, in ker gosposki tritisočak vsekakor ni bil dovolj, sem se odpravil še proti Finstertaler Scharte in skoraj-tritisočaku Kraspesspitze. V dolinici pod prevalom so se odprla lepa, večinoma še povsem zasnežena prostranstva, vladar pa je mir (v celotnem popoldnevu sem od vrnitve z obleganega Sulzkogla srečal le štiri pohodnike), četudi je bila pot dobro shojena - zato tudi nisem potreboval zimske opreme. Zasnežen prehod pred prevalom je delno zahteven, s prevala pa se odpre lep pogled proti Kraspesspitze in mestoma ostremu grebenu, ki vodi nanj - obetom navkljub se markirana pot grebenu večinoma izogne po njegovi južni strani, je pa nekaj prehodov čez sneg zahtevalo precej zbranosti in premisleka. V dobre pol ure od prevala sem stal na Kraspesspitze, kjer so vladali mir, tišina in čudoviti razgledi proti velikanom Ötztalskih Alp, Sellrainskim goram in proti Kühtaiu. Po vrnitvi na preval sem še hitro in razmeroma netežavno poplezal na grebenu na bližnji Schartenkopf (I+, če si zelo izbirčen in ne slediš oznakam, tudi z le malenkostim poplezavanjem).
Sprva kratek vzpon se je tako podaljšal v celodnevno snežno turo, vreme je bilo kljub popoldanski oblačnosti skoraj optimalno. Zelo priporočena tura za vsakogar, ki se želi razmeroma gosposko povzpeti višje od Triglava.