Mogočni Piz Linard (3410 m) z okolico, 25.-26.8.2020 (Silvretta)

Minule teden je pred akademskimi obveznostmi sledila zadnja velika tura visoke poletne sezone. Potem ko ni izšlo z načrtovanim prečenjem dela najvišje skupine Stubajskih Alp med Wilder Freigerjem in Zuckerhütlom (kar še imam v načrtu v septembru) sem povabil prijateljico na le navidezno manj kompleksno dvodnevno turo čez mejo v Švico, na najvišji vrh dobro poznanega gorovja Silvretta, ki leži na meji med Avstrijo in Švico ter južno od le-te na švicarski strani.

Piz Linard - J/JZ greben+varianta (III-/II, delno krušljivo in izpostavljeno, zahtevna orientacija); običajna smer preko južnega pobočja (I, krušljivo, možici!)
Piz Glims - neposreden pristop preko vzhodnega pobočja (II); lahka neoznačena steza preko S grebena

Piz Linard je s 3410 metri najvišja gora gorovja, ki gosti številna znana smučišča, bržčas najslavnejši (in, vsaj med tritisočaki, najbolj obiskan) vrh v njem pa je znameniti Piz Buin, ki s 3312 m le slabih 100 metrov zaostaja za Linardom. Tudi Buin je prišel v razmislek, a sem se vendarle odločil za Linarda, ki naj bi po normalki ne predstavljal prevelikega problema (ocena je T6, vendra glede na opise lažje).
Piz Linard je prava alpinistična gora Vzhodnih Alp. Nanjo ne vodi nobena pot, z izjemo "normalweg", ki vodi preko južnega pobočja gore in je tehnično le malo zahtevna (zato pa toliko bolj krušljiva!), pa bomo na smereh na goro le redko srečali kakšnega možica; vse preostale poti alpinistične smeri zahtevnosti II-III in več. Glavni orientacijski vir so sledi gojzarjev v razbitih pečinah in razumno sklepanje glede najustreznejšega prehoda. Brezpotja sem letos kar malo pogrešal, tako da je bila odločitev za turo, ki se je sprevrgla v dokajšnjo avanturo, hitro ponotranjena.

Po dolgi vožnji sva v torek dopoldne prispela v vas Lavin nedaleč od Davosa in po nekaj težavah s pridobitvijo frankov krenila po prijetni poti v čudoviti okolici do majhne koče Chamanna dal Linard na 2327 m, kjer sva bila deležna toplega sprejema (velik kontrast z avstrijskimi izkušnjami!) in uživala v prekrasnem pogledu na Piz Linard in dolino južnega toka Inna. Za naskok na Linard sva bila ta dan prepozna, zato sva se opoldnevu odpravila proti ravnici s tremi simpatičnimi majhnimi jezeri in po pogovoru z vračajočimi s Piz Linarda razmislila o jutrišnjemu pristopu ter se za "trening" in razgled neposredno preko razčenjenega skalnatega sveta vzhodnega pobočja gore povzpela na sicer lahko dostopni Piz Glims (2868 m, do II, solidna skala), ki ponuja izjemen bližnji pogled na dominantni Piz Linard, precej navdušujoči pa so tudi pogledi proti številnim tritisočakom švicarskih in italijanskih Alp; slednje je nekoliko kazila oblačnost v nekoliko nepričakovano vetrovnem in dokaj hladnem popoldnevu. Po neoznačeni, vendar lepo sledljivi stezi po lahko prehodnem grebenu sva se spustila do sedla Fuorcla de Glims, kjer sem preučil najustreznejše variante pristopa na Linard. Po pregledu in premisleku sva se odločila za jugozahodni greben, ki naj bi dosegel zahtevnost II-III, zato pa naj bi bil po mnenju tukajšnjih poznavalcev orientacijsko zapleten, dolg in krušljiv; bolj neposredna alternativa jugovzhodnega grebena se nama je na pogled zdela preostra, dočim je JZ (ali J, glej spodaj) obljubljal lepo plezanje po zelo razglednem in slikovitem svetu.

Švicarsko nabuhlim cenam navkljub (kos klobase s krompirjem z vrečke 15 frankov, spanje na skupnih ležiščih ob kartici ÖAV 25...) sva večer preživala v sproščeni in prijetni družbi oskrbnika, pomočnika in kljub odličnim napovedim za jutri edine preostale skupine, ki se je z gorskim vodnikom na vrh odpravila zjutraj še pred nama.

Piz Linard je težko dosegljiva gora, na katero pa se je poleg običajnega pristopa preko južne vpadnice (krušljive grape, strma melišča, grušč, spodaj mesta I - čelada prej ko ne obvezna!) moč povzpeti preko različnih grebenov, ki gostijo lažje alpinistične smeri - poleg najinega JZ (II+) je tu še nekoliko zahtevnejši JV (III), z druge strani pripelje podobno zahteven SV... Jugozahodni greben je najbolj razvlečen in posreden, saj se na goro povzpne preko dolge padajoče premice, iz katere rastejo vrtoglavi stolpi - smer vodi čez in na južni strani pod njimi.Od koče je po njem do vrha dobre 4 ure hoje; midva sva zaradi kolobarjenja porabila precej več...

Glede na opis na summitpost obstaja tudi bližnji južni greben, ki se na vršni rezi združi z JZ in je nekoliko lažji (II); taisti stranski greben je drugje (mdr. glede na besede oskrbnika) označen kot "pravi" JZ greben (in dejansko je na JZ gore), predvideni JZ (III) pa njegova varianta... Kakorkoli že, zjutraj sva se navkljub odločitvi prejšnjega dne s Fuorcle de Glims odpravila proti bližnjemu stranskemu izrastku, ki je ponujal bolj neposredno in zanimivejšo pot proti stičišču na glavnem terenu.

Ker spodobnega prehoda na greben spočetka ni bilo, sem lovil stopinje in se pustil zapeljati nekoliko prenizko nad meliščnato dolino. Ker se je višje kazal lep prehod na greben, sva še malo sledila odtisom v kamenju (in celo posameznemu možicu), vendar pa se prehod ni izkazal za uporabnega. Višje je stena delovala ugodnejša, sam pa sem bral o še eni varianti prehoda do stika na glavnem grebenu po skalovju ob ozkem zasneženem grlu. Z zimsko orpemo bi bil prehod mala malica, venar sem jo (sicer upravičeno) pustil v koči; samo plezanje je postajalo vse bolj zahtevno (do spodnje III, prijateljico sem na ključnih mestih varoval), oprimki slabi, pobočje pa strmo, krušljivo in neprijetno, četudi le mestoma izpostavljeno. Tako sva napredovala le počasi in dolgotrajno, dokler nisem nad mano na grebenu zagledal vračajoče se skupine, ki je kazala na prehod. Tega z moje pozicije ni bilo videti, zato sva še malo nadaljevala preko ploskih skal južne stene, v kateri sva bila že precej visoko in le malo pod grebenom, popolnoma gladka skala pa je napredovanje zaustavila. Takrat sem z višine uzrl razmeroma enostaven prehod na greben; spustila sva se nekaj deset metrov in po krasni, dokaj lahko prehodni, delno izpostavljeni polici po dolgem vzpenjanju s precej malo haska brez težav prečila do grebenske rezi.

Samo nadaljevanje po grebenu je v nasprotju s preplezanim ponudilo uživaško plezanje v okviru II. stopnje in podajalo čudovite poglede na okoliš. Relativno hitro sva se znašla le nekaj deset metrov nad zasneženo grapo, kjer sva pobočje zapustila in se spustila do prehoda na greben, in s pomočjo čvrstih sledi nadaljevala pot po glavnem grebenu. Tudi po stiščišču (variant?) grebena je sledilo zelo prijetno, zračno plezanje v okviru I-II, tik pod prvim nazobčanim stolpom pa sva našla lep prehod na južni strani pod njim. Drugi stolp je prinesel manjšo zagonetko: nadaljevanje neposredno po grebenu je bilo zaradi navpične gladke stene nemogoče, zelo izpostavljena polica pod njim pa le na pogled ponujala očitno pot, saj je bila glede na oceno smeri preresna, kazalo pa je tudi, da se izteka v prepad. Po krajšem obotavljanju sva se zato precej spustila po strmem terenu proti razbitemu južnemu pobočju gore (I+), tam pa sem spet našel sledi in po prečenju pod vzpetino sva se spet povzpela na greben. Nadaljevanje večinoma sledi zračni poti preko stolpičev ali prečenju po južnih pobočjih tik pod njimi. Malo pred združitvijo smeri z normalno potjo na vršnem pobočju gore sva se znašla na zadnjem stolpiču, s katerega je zevala globoko v dolino navpična stena, strm sestop do lažjega vršnega sveta pa sva našla nekoliko pod njim na njegovi južni strani (I).
Nekaj minut pred vrhom se greben razširi, očitna, shojena pot, kjer so nam na enkrat na pomoč številni možici, pa razmeroma enostavno preko krušljivega sveta privede do vršne rezi, od kjer imamo do vrha z velikim možicem le še nekaj korakov hoje po zračnem grebenu.

Razgled s Piz Linarda je tako rekoč nepopisen: pod nami se razkrivajo zajetni ledeniki skupine Silvretta in ostri vršaci nad njimi (vključno s Piz Buinom), vrhovi Verwalla, Ötztalskih Alp, Ortlerjeve skupine, kjer kraljuje mogočni najvišji vrh rajnke Avstro-ogrske, skupine Bernine s Piz Bernino in Piz Palujem, pogled pa seže do štiritisočakov Zahodnih Alp kot je Finsteraarhorn, se izgublja v globokih dolinah... Resnično, zaradi izpostavljene lege in dejstva, da gre za najvišjo goro v širši okolici, je razgled z Linarda fantastičen.

Predolgo se na vrhu zaradi vetra v sicer lepem dnevu in pozne ure nisva zadržala in po normalki krenila nazaj proti koči. "Normalweg" se je izkazala za precej lažjo smer, sploh v primerjavi z dopoldanskimi poizkusi, in precej hitro sva se spustila preko zelo krušljivega, a ne posebej težavnega pobočja, kjer največjo nevarnost predstavlja padajoče kamenje v rušečem se svetu. Nekoliko nižje je potrebno poplezati preko nekaj lažjih skokov (I) in po kake dveh urah sva se znašla pri jezerih pod skalno stabo Piz Linarda. Po počitku pri jezerih sva nadaljevala proti koči in po daljšem obstanku sva se v večernih urah spustila do Lavina ter se ob pozdravu noči po dolgi vožnji vrnila v Innsbruck.

Vzpon na Piz Linard je, z izjemo normalke (ki pa je še vedno v okviru zelo zahtevne neoznačene poti oz. strogo gledano brezpotja), resno dejanje, ki zahteva doloočeno mero alpinističnih izkušenj, zrel čut za orientacijo in zanesljiv korak v zelo krušljivem svetu - ne glede na izbiru smeri (morda s častno izjemo JV grebena, ki pa je še posebej oster, izpostavljen in zahteven) gre za vzpon po prepoznavno razbitemu svetu. Razmere so na plezalnih smereh sicer poletne, zimska oprema ni potrebna. Čeprav JZ greben med alpinisti ni tako priljubljen kot zračnejši JV pristop, je to ob sledenju idealne smeri zelo leap, dolga in kompleksna plezalna smer, ki je vredna priporočila. Okolica koče pa je s svojimi slapovi, jezeri, razgledi in gorskim rastjem le še dodatna vzpodbuda za obisk tega pri nas manj poznanega velikaša Silvrette, ki tako očara s svojim razgledom.
Velikopotezna, zahtevna in dolga tura, ki mi zagotovo predstavlja enega izmed vrhuncev sicer izvrstne gorniške sezone.