Povezovalnih tur med gorskimi postojankami je nad Lanslevillardom precej, malo pa je tur na visoke gore brez soočanj z ledeniki, ki se sedaj spodaj že spreminjajo v temen led.
Na podlagi tega dejstva in zanimivosti gore, ki me je že pred leti pritegnila, sem se odločil, da ji grem naproti.Gora je locirana točno nad Lanslevillardom, njenih J-JV pobočij pa se z doline ne vidi, ker spodnje travnato sleme višine 2400m zakriva pogled.
Rano v jutro se zapeljem na parkirišče Les Grattias 1810m, naprej pa pot pod noge.Spomladi, ko je dan krajši, nam kot izhodišče prav pride Refuge du Vallonbrun 2270m, do katerega je od parkirišča uradne hoje 2h 30min.Od koče je do vrha še precej hoda, okoli 4-5 ur, odvisno tudi od razmer.Naprej gre pot v smeri spomenika La Pierre aux Pieds na visokem travnatem slemenu višine 2750m.Začuda je tudi od tu vrh še precej oddaljen in prava gorniška pot se šele začne.V nadaljevanju je treba vklopiti dober čut za varno in logično napredovanje v iskanju prehodov vse do zadnjega snežišča Glacier de Pisselerand na višini 3270m.Poti ni, le ponekod se vidi zdrobljen škrilavec od hoje.Vse to nakazuje, da poleti vrh ni deležen prav pogostega obiska.Več ga je spomladi, ko je sneg v ozebniku zvezen in pomrznjen ter s tem precej olajša dostop na škrbno pod vršnjim širokim stolpom.
Tako prečim še zg. ledenik in po skalah na levi dosežem rob ozkega dela ozebnika.Tam strmina presega jalovčev koluar.Za nameček se sedaj sneg tam topi in škrilavec z vgrezajočim peskom je dobesedno napojen z vodo in zelo drsen, podoben sveži malti.Ker kamenje pogosto leti v vpadnico ozebnika, je ponekod črn led pokrit z gruščem in se ga težko opazi.Ob prihodu v ozebnik se vidi spodaj v lijaku izteka vse polno večjih skal in kamenja razmetanega po snežišču.Poizkušal sem nekaj s stranskim plezanjem po skali, vendar zaman.Teren je zelo škrilovnat, vmes zašodrano naložen in precej lomljiv, krhek.Vse to je mešano nakopičeno v tem edinem ozkem prehodu, povrhu še brez letnih derez (cepin, čelada pa), zato sem na seštevek okoliščin po občutku odločil, da me vrh počaka v boljših pogojih.Vzpon prekinem na višini 3380m z močnejšimi sunki vetra in hladom.V koči izvem, da je skupina pred mano poskušala na vrh, vendar so zaradi padajočega kamenja v ozebniku obrnili.Vseeno je izvrstna in zanimiva tura povsem uspela in sem bil kljub temu sam zelo počaščen, da sem stal tako blizu nenavadno mistični gori, gorskemu "oltarju".Gora bi bila zaradi skoraj povsem južne lege najlažje dosegljiva od maja do začetka junija, ko je sneg še zvezen in hkrati še pomrznjen na teh višinah.Vršnji steber stolpa zahteva plezanje druge stopnje, za povratek je priporočljivo vrvno varovanje, padajoče kamenje, celodnevna tura!.
Še se vrnem tja, ko me vrh povabi
.