Prečenje Chartreuse

Z /malo/ zamude, še kratek opis potepa po Chartreuse na začetku junija. Pokurit sem moral dopust in bil v vsakem primeru v Franciji, tako da je bilo za izkoristit priložnost. V Belledonne je bilo še ogromno snega, tako da je plan A odpadel.
Prespal sem pri kolegu v Grenoblu, se opremil s kartami (Au vieux campeur) in splaniral prečenje po dolžini do Chambery-ja v štirih dneh. Prvi del od Bastille (opisal VanSimms kot citadelo) naprej mi je bil odsvetovan, tako da sem skrajšal turo za en dan in začel na prelazu Col du Coq.

Od tam gresta dve poti proti visoki planoti, prvi vrh je pa Dent de Crolles. Torej iz petelina na zob ali malo naokoli mimo zanimive jame in kamina ali bolj direktno po nagruščenih policah. Cel ta predel je kraško apnenčast, tako da ni bilo presenečenj. Planote v nadaljevanju so izravnane in večinoma travnate. Prečil sem proti severu in se držal grebena. Sneg je bil ravno na škrapljah, tako da je bil en krajši del kar tečen, a se je vseeno splačalo. Že ko na karti vidiš ime Cheminée du paradis (rajski kamin), veš da bo treba it pogledat. Sicer ga je vsega skupaj le za kakih 10 metrov, a je super popestritev malo slabše markirane poti (lokalni markacisti nimajo smisla). Zaradi mojega naloženega nahrbtnika sem se dvakrat zataknil in na koncu moral izplezati brez ter ga nato potegniti za sabo.
Naprej je greben spet čisto krotek, s pogledi na cele Belledonne in ogromni Mt Blanc v daljavi. Tik pred naslednjim vrhom v grebenu sem prečil na sedlo Bellefont in po dolgem snežišču pogoljufal do dna, kjer sem si dopolnil vodne zaloge. Sicer sem imel naštudirane izvire in tudi živine (ter /pasjih/ ovčarjev) še ni bilo, a tisti teden so bile visoke temperature, koč nikjer, pred mano pa še kaki dve tretjini poti.
Sledilo je dolgo prečenje prostranih pašnikov, dokler se planota spet ne prevesi navzdol in čez vmesni hribček nadaljuje malo višje. Tu je bil spet en izrazito kraški del, nato pa ista široka travinja. Še ena pastirska koča z zaklenjenim bivakom (grr) in še ura do cilja, "bivaka" Cabane de l'Alpette, tik pod Mt Granier, ki mogočno zaključi cel masiv.
Ko končno dospem, tam ni bilo prav nikogar, lokacija pa krasna. Na planinici je koča pastirice, nasproti pa obnovljen stan za planince in urejen pitnik. Zunaj vse pripravljeno za ogenj, isto notri, drva, oprema, vse. Spi se na vrhu, kjer je prostora vsaj za 10 ljudi, vsega skupaj zlahka 40.
Čakanje na zvezde je bilo zaman — malo lune, veliko svetlobnega onesnaženja iz dolin, zapovrh pa še nekaj oblakov. Kmalu se mi pridruži skupina francozov, ki so prišli z druge strani (enourni sprehod). Po celem dnevu samote me je kar presenetilo. Stereotipi potrjeni.

Zjutraj start relativno pozen zaradi krajše noči, vročina pa kar ni minila. Tako sem na koncu samo prehodil krog po Mt Granier in si ogledal približno traso za naslednji dan. Vršni del je napram spodnjemu skoraj raven in malo dolgočasen, se pa dobro vidi na vse strani. Poleg dobesedno smrtonosnega sesutja v 13. stoletju je znan še po jamskih medvedih (muzej v dolini). Gor vodijo z vseh tri strani krajše ozajlane poti.

Zadnji dan sem vstal malo pred peto in se takoj odpravil naprej. Spust in malo prečenja gor in dol, kmalu pa samo še slabih 20km spusta na vidiku, nekam proti jezeru v Chambery-ju. Na koncu se je že malo vleklo — kdo pa rad hodi po razbeljenem asfaltu? — a se mi je kar učinkovito uspelo prebiti skozi mesto do železniške.

V planu sem imel še krajšo ogledno turo v Vercors (Veymont, Aiguille), a se na koncu tudi to ni izšlo.