Karpatos

Skrivnostni otok v južnem egejskem morju, kjer se pobočja gora strmo spuščajo vse do kristalno čistega morja. Prelepe plaže in slikovite gorske vasice, v katerih se je že pred stoletji ustavil čas. Divja pokrajina, ki je še ni uničil masovni turizem. Močan veter, ki je nekoč poganjal mline, sedaj piha v vetrnice za pridobivanje električne energije in v jadra najbolj izkušenih surfarjev. Prijazni in ustrežljivi domačini. Glavno mestece Pigadia (tudi Karpatos) nudi nekaj turističnega utripa tistim, ki si tega želijo. Tako bi na kratko opisala med Kreto in Rodosom ležeči otok Karpatos.

Med potepanjem po otoku sem opazila veliko označenih pohodniških poti. Na sredini glavne nakupovalne ulice v Pigadiji sem naletela na trgovinico, ki je imela na voljo več planinskih kart. Na najboljši so bili za poti navedeni tudi podatki o trajanju hoje in višinski razliki. Po pripovedovanju lastnika trgovine so domačini navdušeni planinci. Najboljši čas za pohodništvo je od sredine septembra do novembra in spomladi, ko v gorah zacveti cvetje in zažuborijo potočki. Novembra naj bi bilo nekaj več dežja, pozimi pa lahko za kakšen dan najvišje vrhove pobeli sneg.
Najvišji vrh na otoku je 1.215 m visok Kali Limni.

Na otoku večinoma močno piha, tako da se vročina ne čuti tako, kot bi se sicer. Najmanj naj bi pihalo prav v zimskih mesecih. Pohodni čevlji prav pridejo tako zaradi kamnitih terenov kot bodečega rastja, ki hitro odrgne kožo. Po pripovedovanju domačinov je bilo letos veliko dežja, zato je bil otok konec junija in v začetku julija še ves zelen, temperature pa nič kaj poletne. Čez dan se je komaj ogrelo do 25, največ 28 stopinj, zvečer pa je še v dolgih rokavih zeblo.

Površina Karpatosa je 325 km2, v dolžino meri 49 km in do 11 km v širino, v najožji točki le 3,3 km (podatke sem našla na spletu in mogoče niso najbolj točni.)
Glavne ceste na otoku so v dobrem stanju in asfaltirane tudi do večjih plaž. Previdni moramo biti le na kamenje, koze in ovce na poti. Ker so ceste zelo vijugaste in se strmo spuščajo in vzpenjajo, je bolje, da najamemo nekoliko močnejši avto (sploh če nas je več v vozilu). Na otoku sem videla kar nekaj vozil s slovenskimi registrskimi oznakami, ki so na otok prišla s trajektom iz Patrasa ali preko Rodosa. Na otok vozi tudi naš letalski prevoznik, na letalu pa je bilo vsaj 70% Italijanov, ki so bili v času mojega obiska tudi prevladujoči gosti.

Na Karpatosu sem se takoj počutila kot doma. Nanj me je vleklo že 15 let in upam, da se še vrnem, saj se mi je zapisal globoko v srce.