Dinara (najvišji vrh Hrvaške)

Dinara v petek 30.5.2008
Izhodišče: Suho polje 820m
Lp Tadej

Kako do Brezovca..

Izlaz iz Knina na raskrižje desno Sinj (pravo Kovačić, lijevo Strmica). Skrenuti lijevo prema Strmici 1,6 km do s.Guge , a zatim desno natpis i markacija Dinara vrlo malo asfaltom pa preko malog mostića i oštrom okukom u desno na makadamsku cestu koja vodi u Dinaru.

Makadamskom cestom (10 km) nastaviti do lokacije Markov grob (Suho polje). Do tu se može doći osobnim autom. Na tom širokom prostoru parkirati vozilo. Postoji i pješačka staza do Markova groba. Pješačka staza počima na mostiću u Gugama gdje makadam ide lijevo a pješačka staza desno. Gruba procjena je da bi do Markova groba trebalo 2,30 sata.

Na lokaciji Markov grob je raskrižje putova. Prepoznat ćete to mjesto po tome što se tu nalazi zaista nadgrobna ploča i markacijski putokaz za pješake na kojem piše Suho Polje, zatim strelica i daljinar staze za Brezovac i vrh Dinare. Lijevo se može terenskim vozilom cestom po vrlo lošem makadamu (7 km) za Brezovac.

Ravno također vodi cesta za terenska vozila, koja je ustvari pješački markirani put za Planinarsku kuću Brezovac. Put je označen na početku markacijskim putokazom i koji se spaja kasnije na onu lijevu makadamsku cestu za terenska vozila.

Od Markova groba(Suhog Polja) do Brezovca malo manje od 2 sata hoda (tako piše na putokazu). Meni se čini da može i nešto brže. Ide se sve makadamskom cestom po markacijama. Markacije su dobre.

Od kuće je markirana staza na vrh Dinare oko 3 sata uspona.

Iznad kuce Brezovac koja je u potpunosti uređena put se penje blago kroz sumu na pasnjak Duler, a sa njega na Samar. Sa Samara treba uzbrdo stazom pokraj okomitog kamena strmo, a zatim jos 20 ' nesto blaze, potkraj kroz klekovinu, do Sinjala.Za razliku puta iz Glavaša pogledi su otvoreni i uspon nije toliko zamoran.

Pozdrav!
Kao zauzet planinar sam prošli vikend posle dva dana kupanja u Pakoštanima otišal planinarit na najvišji vrh Hrvatske- Dinaru. U nedelju, 11.08.2013 sam se sa avtom dopeljal do parkirišta na Suhom polju. Od tu sam sat i pol vremena uživao pješki u krasnoj naravi do planinske kuče Brezovac. Tu me prijazna gospođo pozdravi sa klupe ispred kuče, gdje je bilo još nekoliko ljudi. Prijazno me povabi "pa sjednite k nama". Pošto je bila sat petnajst do pet poslepodne sam se odlučio, da odmah idem prema vrhu Dinare. Zbog sigurnosti sam ju još pitao, dali ima mogučnost nočenja u kuči. Stvarno prijazna gospođo kaže "pa neznam, tu vam je predsjednik pa pitajte njega". On mi odgovori da to nije problem. Gospođo još uvjek ustraja da ostajem malo sa njima pa sam ji odgovorio "pa pičim ja gore, pa čemo posle skupa sjest".
Posle ja uživam u hodanju, prekrasna panorama... Posle sat i pol vremena dođem do križa gdje se fotografisam na timer pošto nije bilo nikoga tu gore pa makar je bila nedelja poslepodne...
Kad sam se počio vračati (neznam zašto) odjednom sam imao loš osječaj tako da sam povremeno i malo potrčao. Do kuče sam se vratio u 7:40 sati. Odmah sam primjetio, da nema vozila kod planiske kuče. Vjerujoči, da ima na zaključanim gvožđenim vratima tel. broj predsjednika sa porukom, da je otišao po opravcima i da se vratu u... od toga nije bilo ništa. Odmah sam odlučio, da idem na sat i pol dugu turu a znao sam, da če me noč prije nego što dođem do avta uhvatiti. Odmah sam počeo trčati. Posle nekoliko vremena su počeli prvi problemi. Dva puta su me jurili po dva pasa, koje imaju pastiri za čuvanje ovaca. Na zadnjoj postaji, gdje su bile ovce več u ogradi su odjednom pritrčali četri pasa odjednom i lajali name. Jedan od njih je bio strašno veliki (vjerovatno kraški ovčar) in nije mi dao, da prestupim dalje. Skroz je bilo na metar i pol do mene, renčao in kazao mi zube. Stvarno sam se sav prepao. Počeo sam vikat u pomoč, pa me prvo niko nije čuo. Kasnije je pastir došao iz kuče in počelo lagano zvati pase. Napadalni kraški ovčar se nikako nije htio odzvati gazdi i nije se htio smiriti. Posle nekoliko minuta se je i on počeo vračati ka kuči.
Noč je bila blizu, tako da sam opet počeo trčati (sa ruzakom...) i do avta došao do pola devet kad se je več dobro stamnilo. Pripremio sam si i sijalicu, da odtjeram moguču divlju životinju ako bi bilo potrebno...
Ako je to stvarno bio predsjednik planinarskog društva (kuča je bila petnajst do pet otvorena) pozivam sve, što ste ga izagrali, da razmislite, dali je stvarno primeran za ovu funkciju.
Predsednjiče (ili ko je tada bio kod kuče Brezovac) teba pa vabim, da (ako još nisi bio na Triglavu) dođeš u Sloveniju, pa ču te ja voditi na Triglav a kod mene možeš boraviti tri dana besplatno...

Milan SLO

Vožnja iz Primoštena do Knina ter naprej do izhodišča na Suhem polju, nato pa proti Planinskemu domu Brezovac ter naprej proti vrhu Hrvaške.
Na vrhu nas je bilo šest, zraven naju še dva iz Primoštena, ki sta prišla iz izhodišča Glavaš ter dva Nemca, ki ju je domačin iz Knina pripeljal z Lado Nivo do konca ceste oz. 1,5 h do vrha.
Razgledi na vrhu prekrasni od Biokovega do Velebita, pa proti morju ter Bosni ...
Sestopiva po poti vzpona ter nato zavijeva na Badanj, sestop po brezpotju mimo ostankov vojne do izhodišča.
Cesta iz Knina do izhodišča je na določenih mestih v slabem stanju, bolj je namenjena vojaškim vozilom, ki sva jih srečala veliko, saj je na Suhem polju vojaški poligon. Sama pot je dobro označena, večinoma se hodi po kolovozu, dokler se pot ne odcepi v desno proti vrhu.
Dinara navduši s prostrano, malce divjo neokrnjeno naravo, kjer redko koga srečaš.

Pa sem šel še z druge strani, kot "nagradni izlet" za konec Hrvaške planinske poti.
Od morja se zapeljem do Knina in dalje do Kijeva, kjer vas table usmerijo za Glavaš, skoraj do izhodišča pri Planinski koči Glavaš (kontejner) je asfaltna cesta, zato je po moje boljše izhodišče, kot Suho polje, kjer se dolgo voziš po makadamski cesti. Potem pa mimo trdnjave Glavaš proti Pl. zavetišču Martinova košara in mimo kapelice Sv. Ilije najprej na vrh Jančija glavica 1585 m ter nato na vrh Hrvaške. Sestopim po poti mimo Pl. zavetišča Drago Grubać.
Bral sem o 4 h za direkten vzpon, na izhodišču piše 5 h, sam sem pa za svojo pot vzpona porabil 3 h.
Zjutraj na izhodišču zbudim Avstrijke, ki so šotorile, na vrhu uživam v samoti, nekaj ljudi srečam ob sestopu, eni šele začnejo, ko sem jaz že skoraj nazaj pri avtu, sonce pa žge. Na izhodišču pa avstrijske, hrvaške, slovaške, češke, poljske, madžarske, ... tablice, ko se Slovenec že pelje proti morju in kosilu.
Dinara, še pridem.

Hvala ti za vse ideje in napotke!!
Lp
Pa seveda še za nadaljne
Lp

Se bom še dalje trudil, če le komu kaj koristi ...

Tudi sam sem včeraj osvojil Sinjal. Krenil sem prav tako iz izhodišča, vasi Glavaš (zjutraj ob svitu). Za vzpon sem ubral podobno smer kot uporabnik bos, ki pa se je razlikovala v tem, da na razpotju za Martinove košare skreneš levo bolj direktno na vrh. Pot (in gpx) je opisana tudi tukaj. https://planinarenje.hr/staze/glavas-dinara-sinjal?odrediste=dinara-sinjal

Ta pot je bolj direktna in vzpon je enakomeren, od vrha sem potreboval slabe 3 ure (7.4km iz izhodišča) pa sem občasni pohodnik. Ta pot se mi zdi "najboljša", hodiš v zavetrju hribov, manj je skalnata do grebena in najhitrejša.

Sestopil sem po drugi poti, mimo zavetišča Drago Grubać.

Vse skupaj s postanki trajanje izleta 7 ur, 16km+. Na vrhu brez vetra, sam s planšarskim psom, ob spustu pa sem že srečal pohodnike, ki so se v vročini podajali v hrib.

Tudi z Romano sva izbrala to pot , markirana je 5 h. Z razliko, da sva se držala leve smeri. Višje sva opazila, da je pred leti, proti vrhu pustošil požar, tako je pot lepo " očiščena od borovja". Pri sestopu v drugo smer, sva si dejala, da je ogenj pustil delo za markaciste. Pri sestopu je še Romana ob vrisku, skočila visoko čez gada. Za krog sva porabila 5.20 h.

Med oddihom na morju sem en dan izkoristil za ferato "Dinaridi", ki je najdaljša ferata na Hrvaškem.
V bistvu je sestavljena iz dveh ferat, kolikor sem zasledil na spletu, torej do bivaka Dinaridi je ferata "Devet tornjeva", ki ima tudi nekaj zasilnih izhodov, od bivaka dalje do vrha Ošljak pa ferata "Vjetar s Dinare". Težavnost poti je B-D, čeprav ni nikjer nobene table s ferato in ocenami celotne poti oz. posameznih detajlov.
Po izstopu iz ferate sem nadaljeval na najvišji vrh Hrvaške, kjer sem užival v samoti, kot že tudi prej na ferati.
Za sestop sem uporabil pot, ki sem jo lani zasledil ob sestopu proti Glavašu, na začetku je še nekaj označena s količki, potem pa ne gre več za označeno pot, bolj jo čutiš kot vidiš, v bistvu pa moraš tako samo naravnost navzdol, seveda je možno sestopiti tudi po drugi poti skozi koluar, kjer je jeklenica. Kolikor sem zasledil, je zelo krušljivo, kar pa za moj sestop ne morem ravno reči.
Preživel sem še en zanimiv dan na Dinari, ki mi je vedno bolj domača.