Pod Tulove grede sva se ta sončni petek pripeljala čez prelaz Alan. Z avtoceste sva zavila pri izvozu Sv. Rok - Gračac, v naselju Sv. Rok pa se odcepi cesta proti Alanu pri gostilni "Braja". Odcep tam ni označen, je pa kasneje malo bolje, kar se smerokazov tiče. Cesta, ki je asfaltirana dobrih 8 km, pelje skozi gozd in ni preveč razgledna. Kasnejši makadam je dokaj dober, le opozorila o minah niso dajale najboljšega občutka..
Parkirala sva za zaščitnim zidom pred burjo pod Gredami in se napotila proti vrhu. Pihala je močna burja, a se je do samih Gred začasno umirila. Najprej sva šla po poti z zbledelimi oznakami in kmalu spoznala, da ta pot ni prava. Lepa ugotovitev ob tablah z lobanjo na sosednjem hribu..
A brez strahu, pobočja Tulovih gred so varna. Prava, dobro označena pot se strmo vzpne s parkirišča za zidom skoraj naravnost proti stenam in kasneje preči pobočje med stenami in velikim zemeljskim udorom oz. vrtačo, medtem, ko sva se midva najprej napotila po poti, ki pelje pod omenjenim udorom.
Pot je do skalovja Tulovih gred lahka, do "gredic" je treba malce poplezati, do samega vrha pa še celo malo bolj. Na vrh nisva šla, saj je na Gredah res močno pihalo, razgledi pa so bili vseeno krasni. Na poti sva srečala kar nekaj italijanskih plezalcev.
Na dalmatinsko stran sva se spustila do Obrovca po lepi, razgledni gorski cesti, ki pa je malenkost bolj zdelana kot tista čez prelaz Alan.
Priporočam!