Catinaccio d'Antermoia

Torej, letošnjo sezono se je nekako spodobilo zaključit še z vzponom na eno malo višjo goro. Tako sva v nedeljo in ponedeljek dva slovenska hribovca naskočila Catinaccio d'Antermoia, 3004 metre visok vrh v Dolomitih nad dolino Fasse. Čeprav še nimava nekih posebnih izkušenj s tujimi gorstvi, se je izbira izkazala za popolnoma posrečeno.
Sicer pa takole: začetek ture v dolini Fasse v naselju Pera di Fassa, zaselek Rualp, na višini okrog 1350 metrov. Tu sva v nedeljo okrog pol treh popoldne parkirala in začela vzpon proti koči Gardeccia. To je nemara najmanj prijeten del ture. Začne se po dokaj strmi stezi naravnost iz vasi, vendar se ta pot že po manj kot pol ure hoje priključi asfaltirani (a zaprti) cesti proti koči. V nadaljevanju pot nekaj časa sledi tej cesti, nekaj časa pa kažipoti usmerjajo na vzporedno makadamsko pot. Po nekaj več kot uri (če se prav spomnim) hoje sva naposled prišla na uravnavo na višini okrog 1950 metrov, kjer stojita koči Gardeccia in Stella Alpina (pa še tretja, Catinaccio, ki pa je zaprta). Do tu se da priti tudi z nekim avtobusom iz doline, pa tudi sedežnice lahko skrajšajo del poti, seveda vse proti plačilu. Sicer pa sva bila tu končno v visokogorju, svet je postal lepši in napredovanje prijetnejše. Nadaljnjih 45 minut hoje naju je privedlo do novih dveh koč, Vajolet in Preuss, pod ostenji Catinaccia, Vajoletskih stolpov, pa tudi - že - našega cilja Catinaccia d'Antermoia. Prvi dan naju je čakala še ura hoje od teh dveh koč po dolini navzgor do sedla Principe med vrhovoma Catinaccio d'Antermoia in Valbona (na višini 2600 metrov), na katerem leži tudi koča Rifugio Passo Principe, kjer sva prenočila. Gre za zelo majhno kočo, skorajda vzidano v steno na polici. Sicer pa je zelo lepo urejena, osebje pa zelo prijazno, deležna sva bila okusne in obilne večerje ter nekaj nemškega piva. Poceni sicer ni, ampak to je pač treba pričakovat. Po večerji še malo ostala v jedilnici z ostalimi gosti, ob desetih pa nastopi nočni mir (ni čisto tako kot na Kredarici ...).
Naslednji dan, torej, po zajtrku in spodobni kavi naskočiva vrh Catinaccio d'Antermoia. Na vrh sva se povzpela po zahodni ferati in ga dosegla po 55 minutah. Pot ni nič posebnega, nekje na nivoju slovenske na Mangart, morda kako malce težje mesto, ampak res se ni ničesar za bat. Stanje varoval ok, par klinov je izpuljenih, ampak nobeden na kritičnem mestu. Na vrhu pa obsežen razgled, sicer ozračje ni bilo dovolj čisto za kak Ortler, ampak tja do Marmolade se je pa že videlo. In na drugo stran do krnice in jezera Antermoia, kamor sva sestopala. Ta sestop - po vzhodni ferati - je malo bolj zoprn, ker je teren na mnogo mestih kar precej krušljiv in naložen, ampak kar gre (pa saj smo tega itak Slovenci že vsi vajeni ...). Pot sicer v redu zavarovana, zajle so malo bolj (italijansko) ohlapne kot na zahodni ferati, ampak ko sem se tega enkrat malo navadil mi je postalo celo všeč. Najbolj zoprn je spodnji del, ko gre predvsem za strmo skrotje, zavarovano le tu in tam, ampak zahteva ultra previdnost. Naposled pa se le znajdeva na meliščih krnice Antermoia. Od tam takoj na njeno ravno dno, potem pa do luštkanega jezerca. Tudi tu je v bližini koča (ja, res jih ne manjka), kjer se ustaviva za malico in par fotk, nato pa kar hitro (v ca. dveh urah) sestopiva še preostalih 1300 višinskih metrov skozi kraljestvo svizcev, nato pa prav tako zelo lepo dolinico Val de Udai vse do Pere. Sem se vrneva nekaj čez drugo popoldan. Ture in gorskih užitkov je sedaj konec, čaka pa nas zgolj še lepih 250 kilometrov (kake 3 ure in pol) do Nove Gorice, sopotnika pa še nadaljnji dve uri na štajerski konec ...
Tura je zelo lepa in priporočljiva, naredimo lep krog skozi gore, v katere sicer le redko zahajamo. Poti so dobre in vselej dobro označene, zgornji del pa tudi dobro zavarovan in ne pretežak. Ravno tako je dovolj tudi koč (čeprav je glede lokacije nemara najbolj primerna ravno najvišja - Passo Principe). Gore so krasne, stene navpične, okolje pa super urejeno. In seveda - osvojite tritisočak s krasno pozicijo in lepim razgledom ter dobite še mnogo idej za nadaljnje ture. Še sploh, ko sva se nazaj grede spuščala s prelaza San Pellegrino, mi je bilo ob pogledu na Civetto jasno, da bo treba čim prej tudi tja gor. Letos najbrž ne, ampak pride na vrsto.