Cima Spe (2314)

Počasi se je delal dan, ko sem zakoračil na pot 352 Arturo Marini, pot, ki je bila nekoč prehodna za vse, je sedaj le še za gorske esperte. Sprva je bila prav lahkotna, a je pravi obraz pokazala, ko je bilo treba prečiti nekaj podrtih grap, pravo lice pa skoraj povsem na koncu, ko je prečenje razdejanja pod mogočnimi stenami terjalo umirjen in natančen korak. Sledilo je seveda olajšanje na zelenih travnikih pri bivaku Gervasutti. Vzpon na forcello Spe je bil potem le še sprehod, prav tako je bil prav lahkoten vzpon na vrh gore Spe, vendar ne z rokami v žepu. Razgled pa seveda prav tak, kot mi je o njem pred leti pripovedoval oskrbnik koče Padova, torej nepopisno lep. Tam gor bi lahko sedel ure in ure in gledal najbolj imenitne gore tistih pravih Dolomitov preko reke Piave ali pa tistih tostran, torej Furlanskih ali Clautanskih, kakor komu drago.

Seveda nisem mogel prav dolgo ostati na vrhu, saj sem si zadal dolgo pot. Sestopil sem do koče Padova. Ko sem popil pivce sem odšel po poti 357 proti škrbini Segnata. Prvi del poti je bil povsem enostaven in lep, z lepimi razgledi na bližnji Montanel in že večkrat obiskano Cridolo. Potem pa se je začelo, v grapi je bil sneg, ki sicer ni delal težav, tudi prehod v desno in po stranski grapi ne, ampak, treba je bilo konkretno prijeti za skalo, se tu in tam potegniti čez kak skokec in tako je šlo kar nekaj časa, dokler nisem na vrhu stopil na sonce in ponovno ozrl pod sabo veličastno dolino Cimoliano. Sestop do bivaka Perugini, katerega strumno že tisočletja straži znameniti Campanile, zvezdnik, ki mu konkurenco delajo le še nekoliko bolj znane Tre Cine nad Auronzem. Malo posedim in se odpravim po pravi božji poti dol do koče Pordenone.