Cresta di Enghe (kota 2365)

V zgornjem delu doline Pesarina, pod forc. Lavardet se zapeljeva na planino Mimoias. Tokrat je v načrtu nekaj precej neznanega, čeprav sva tam okoli pred leti že hodila. Na skupino gora pod imenom Cresta di Enghe ne vodi nobena označena pot, Marjeta je nekje izbrskala, da je možno na določene kote s prelaza Elbel in sva šla s planine na passo Elbel. Tam sva iskala kakršnokoli sled in našla sva možica, ki je nakazoval na vzhodna pobočja. Trave so bile spočetka še kar znosne, višje pa tudi bolj strme, steze ni bilo, na vsake kvatre kak možic, ko sva prišla pod skoraj nepreplezjivo skalovje na nekem mestu spet najdeva možica, ki naju povede po lepi polici bolj na severno stran gore, sledi nekaj zagruščenih in izpostavljenih polic, ki naju privedejo v osrednjo grapo, "poimenovala sva jo tobogan tako je bila poglajena", tam pa naju na desni že povabi nov možic v grapo, ki plezanja I. stopnje ne preseže na vrhu pa se konča s koto 2197 in prepadno severno steno. Ne preostane nama drugega, da se po grapi vrneva do možica, potem pa z nekaj iskanja vstopiva v bolj levo grapo, ki je prav tako tam okoli I. stopnje, na vrhu pa sledi lep kratek prehod na severno stran, tam ponovno vstopiva v kratko grapo, ki ima nekje na sredini mesto II. višje pa naju privede na vrh kote 2365, v možicu na vrhu je skrita škatla z vpisno knjigo od leta 2003, vpisov za kakih 10 strani, Slovencev nisva zasledila. Proti zahodu po grebenu nato najdeva celo nekaj obledelih oznak, ki pa so se kar nekam izgubile, teren pa tudi ni bil ravno za sprehod, zato skleneva, da je najbolje, da se vrneva po poti vzponu, kar sva tudi storila in sestopila na passo Elbel in na planino Mimoias. Sledil je obisk planine Razzo, (sir, salama, pivce) in skozi vedno lep Sauris nazaj v Tolmezzo in domov.