Gore nad izviri Piave -Peralba, Chiadenis, Avanza

O to sta bila pa v mojih domačih gorah. Jaz sem sicer nad kočo Calvi šel v levo, kjer me je stezica pripeljala na vstop v ferrato Sartor, kratko in sladko, dol pa po papeževi poti na sedlo Sesis. Je pa lepa tudi po zahodnem grebenu na Peralbo. Pa tudi vzpon na Pic Chiadenis ne presega I. težavnostne stopnje, čeprav izgleda kar strmo. Monte Chiadenis je pa itak pravi biserček, bo treba še kdaj gor. Pa tudi Cima Cacciatori še čaka, z Avanze pa je menda pozimi lep turni smuk.

Joj, Igor...me zafrkava stran - leva desna...popravljam...od koče Calvi sva šla tudi midva v levo .....res so lepe te gore...gotovo se vrneva tudi pozimi

Nič hudega, bo treba enkrat skupaj na turo, pa se bomo uskladili, levo, desno, je pa res lepo, za jesen priporočam še Chiadin od Baite San Cristo, jezera Olbe in Monte Lastroni od Baite Rododendro, pa še se najde Siere, Forata...

še nekj pogledov skozi moj objektiv

Pred dvema dnevoma je avto drvel mimo spreminjajoče se pokrajine, dokler nisva zavili na ožjo, vzpenjajočo se cesto skozi Val Sesis, ki vodi proti izviru Piave. Na nadmorski višini nekaj več kot 1700 m sem vozniški sedež prepustila sovoznici, ki se je peljala še malo višje in tam pričela s potepom, sama pa sem jo mahnila navzdol proti planini Casera di Casa Vecchia, z nje navzgor skozi redek gozd, ki je z vsakim korakom razkrival neznano mi pokrajino ter z višino ponujal bolj in bolj prostrane poglede. Pot CAI 173 sem zapustila, ko se le-ta obrne močno v levo proti sedlu Passo dei Cacciatore, saj so me noge kar same nesle naprej po dolini proti ozebniku. Njegov kratek skok omenja v komentarju opisa normalnega pristopa na hribi.net tudi mirank in samo pritrdim lahko, da je ostanek jeklenice (slika 4) res rahitičen in bržčas nezanesljiv, skala pa mokra in gladka. Na vrhu Monte Avanze so se odpirali razgledi proti Dolomitom na eno stran in Turam na drugo. Po kratkem sestopu sem jo s sedelca mahnila še na vrh Cima delle Batterie, ki mu vojna ni prizanesla, saj so ga zluknjali kot bi hoteli ustvariti kamniti ementalec. Po sestopu na prelaz Passo dei Ciacciatore sem po poti Via ferrata CAI Portogruaro dostopila na Monte Chiadenis, sestopila pa sem na drugo stran proti koči Calvi. Ko sem se po kavi odpravila Peralbi naproti, so se zaželi oblaki, ki so bili vse dopoldne še najbolj vztrajni ravno nad njeno ‘glavo’, redčiti, zato sta bili tudi tod tako zavarovana pot Ferrata Sartor na JV strani, kot sestop po poti Via del Papa na SV strani hriba uživaška.
Za nameček sem se na prelazu Sesis skoraj spoprijateljila s svizci, ki jih tod res ne manjka.