Jof di Chiusaforte in Monte Plananizza

V Klužah se zapeljem na Rimsko ulico št. 52 kjer je začetek poti 425, ker pa tam ni parkirišč se zapeljem nekoliko nazaj, kjer v bližini cerkve parkiram. Zatem grem do prej omenjenega začetka in med hišami nad mestom, prečkam na novo urejeno kolesarsko stezo in po kakih 10 minutah, namesto udobne poti izberem desno varianto za smer Raunis, tam je kapela, hitro najdem nadaljevanje poti oz. steze (označena večinoma z oranžnimi krogi, vidne pa so tudi stare rdeče pike) po kateri se hitro vzpenjam do nekega mesta, kjer je na skali možic, tam zavijem v levo in se sprva le rahlo vzpenjam, ko pridem na večjo izravnavo grem direktno po južni strani na vrh Jof di Chiusaforte (1295 m). Tam se mi pokaže na nasprotni strani tudi vršni del Plananizze. Sledi kratek sestop, še vedno ob oranžnih pikah na škrbino Patok, do tam iz doline pripelje tudi markirana pot 426. nekaj 10 m zahodno od škrbine so prve oznake za Monte Plananizza, pot pa markirana, čeprav na moji karti Tabacco samo črne prekinjene črtice. Pot-udobna široka mulatjera preči celotno južno pobočje Plananizze, ko pride na nekakšno sleme se usmeri v desno in na zahodno stran. Kmalu sem na odcepu za Plananizzo, naprej pa mulatjera pelje na nekakšno planino, ki je hkrati tudi škrbina Agar da lis Tais (zelo čudno ime). Od odcepa na vrh je sprva kar dobra steza, označena z rdečimi packami po drevesih, višje skozi rušje, ki je sicer bilo pred davnimi leti požagano pa gre bolj na tesno, vendar še vedno kar sprejemljivo. Na vrhu (1554 m) antene, kontejnerji, stolpi, skratka kot sračje gnezdo, zato pa razgled več kot čudovit. Ker je zoprno pihalo, se prav dolgo nisem zadržal na vrhu in sem sestopil do lepe mulatjere. Tukaj priporočam sestop po poti 426 nazaj na škrbino Patok in v dolino. No meni se v dolino še ni šlo zato sem po skoraj popolnoma ravni mulatjeri šel do kraja čudnega imena. Tam se poiskal neoznačeno stezico na vzhodno stran proti Rio Molino, lepa neoznačena stezica (na karti ima oznako 427 in je označena kot markirana) me je pripeljala skoraj do Costamolina, če ne bi prej zavil ostro v desno na pot 426, za katero se je hitro izkazalo, da je dejansko zaprta, zaradi več ogromnih podorov. No čez je šlo kljub vsemu kar lepo, le skoraj 300 višincev je bilo povsem odveč in tako se kmalu znajdem spet na škrbni Patok, potem pa končno po poti 426, katero sem priporočil že prej v dolino. Iz Costamolina bi sicer lahko šel tudi v dolino, vendar bi moral potem še kak km po asfaltu do Kluž. Za ta konec je kar precej zmede, poti, ki niso markirane so na karti označene kot markirane, nekatere, ki so na karti neoznačene, so še kako lepo markirane, pot, ki je očitno že več let zaprta pa je o zapori označena šele v bližini podora. Tudi štev. so malo pomešane, kar sem ugotavljal že ob vzponu na Montusel pred leti. Kljub vsemu pa lepo in samotno.