sobota, 1.8.2020
Vrha sta v Avstriji, zatorej sem ju v Avstrijo tudi zapisal - čemu zgoraj piše Italija, ne vem - nanju pa sva se odpravila iz Italije in sicer od Casere Pramosio. Pred sedmimi leti sem ju opazil z vrha Avostanisa, ju kasneje opazoval z vrha Crete di Timau, danes pa je končno napočil dan, da sem ju tudi obiskal. Pravzaprav sva ju, saj je princeska urno in veselo drobila pred menoj. Cesta do planine je mestoma precej načeta, zatorej počasi, če se kdo odpravi tja. Od planine sva stopila proti jezeru Avostanis, šla mimo zaprte koče Giovanni Morgante in bližnje Casere Malpasso in se nekaj višje usmerila na pot CAI-448, po kateri sva kmalu zmogla do sedla Passo Pramosio. Do tod in še malce naprej hladna senca, potem pa ves čas toplo, topleje, vroče. Prevroče naju ni ujelo, saj sva pričela ob primerni uri (7h) in končala s potepom pred pripeko. Prijetna pot naju je mimo stanu na planini Köder Alm vodila proti vrhu, prečenja pod grebenom nad nama so bila dolga in zložna. Po poti, ob njej in preko nje je drlo veliko potočkov, kar je narekovalo previden korak in obetalo izvrstno osvežitev med sestopom. Na Köderkopfu sva se ustavila pri križu, nato pa stopila na stranski greben in se razgledala glede nadaljne poti. Bližnji Köderhöhe ni bil tako blizu, kot je bilo videti, saj je bila pot do tja težko sledljiva oziroma je skoraj ni bilo. Med ruševinami prve vojne, jarki in bunkerji, sva šla za nosom, sem ter tja in malce gor in dol, ter kar dobro udela smer do vrha. Tam take trave, da bi se zjokal od veselja, če bi bil krava ali vsaj ovca, morda tudi koza, nama pa je zadostovalo, da sva legla namesto sedla k počitku. Je prijalo, kot je prijal proviant, ki sem ga pritovoril na vrh. Princeska je zadremala, jaz sem obujal spomine, potem pa sva jo jadrno ubrala v dolino, da naju ne bi pestila vročina. Urno sva jo drobila navzdol, princeska je z veseljem čofotala v potočkih na poti in ob njej, meni pa je zadostovalo, da sem si s hladno vodo hladil pregreto čelo. Na poti, ki vodi od casere do jezera sva spet stopila med ljudi, nekaj bon di-jev, gruess gott-ov in že sva bila pri avtu. Če jih ne bi bilo na desetine, najmanj, bi kar sedel v vodnjak s svežo vodo, tako pa sem se samo očedil in odžejal in že sva potovala domov. Krasen potep na manj znana in redko obiskana vrha, le streljaj proč od skoraj nepreglednih množic pri caseri Pramosio.
http://tubojan.blogspot.com/2020/08/koderkopf-koderhohe.html