Nikoli si nisem predstavljala, da pa enkrat stopim na Konjski špik. No, pa se zgodi, da obiščeš vrh, čeprav nikoli pravzaprav ni bil načrtovan
.
Najina pot je potekala preko planine Winkelalm, ki se ponaša s prav simpatično hiško z rdečo streho, da kar ne moreš odtrgati oči od nje. Naprej sva nadaljevala skozi macesnov gozd, ki se je kasneje razredčil, vse bolj pa sva prehajala v svet balvanov, skal, krasnih pogledov proti Torre Clampil in Winkel, vmes slišala zabijanje klinov v stenah Monte Cavalla in pogovore plezalcev v slovenskem jeziku
. Prav čudovita krnica je to, ki te pripelje v žleb s ferato, imenovana po alpinistu Continiju. Ko pa stopiš na škrbino, se odpre povsem nov pogled, najprej ugledaš Veliki Koritnik, pogled pa seže prav do Visokih Tur.
A ferata se še nadaljuje, s prekinitvami sicer, a svet je vsekakor strm še naprej. Na vrhu pa travnat, planotast svet, s simpatičnim zvončkom in veliki kupom kamenja.
Vračala pa sva se v smeri sedla Aip, s pogledom poiskala rdeč bivak Lomasti, nato pa se pod sedlom spustila po kamniti poti, kjer si nerodnosti pri prestopanju ne smeš privoščiti, saj se vse nekam maje, premika. Tako sva se nato dvignila do sedla Madrizze in nadaljevala najino pot do Winkelalm (planina Kot) in nazaj do parkirišča.
Nikakor ne bi rekla, nikoli več
!