Monte Aiarnola spada v Sextenske Dolomite in je prav posebna gora. Posebna zato, ker šele v vršnem delu pokaže svoj divji, visokogorski značaj. Do tam je vzpon nanjo zložen sprehod, vsaj od tam, kjer sva midva štartala. To je prelaz San Antonio, kjer se da brezplačno parkirati in kjer ni običajnih množic dolomitskih pohodnikov
.
Najprej sva hodila po makadamski cesti mimo številnih planin z enotno stavbno arhitekturo, nato pa zavila na ravno tako zložno stezo, ki se v širokih okljukih le počasi dviguje. Tudi višje nad gozdno mejo ne gre prav hitro navzgor, a to le do točke, ko se odpre strma in široka grapa. Tam sva preklopila v nižjo prestavo in se začuda kmalu znašla pred velikim križem
.
Nič nama ni bilo jasno. Za vrh je bilo prekmalu, markanten križ pa naju je prepričeval v nasprotno. Nisva se pustila zapeljivcu in sva na pomoč poklicala digitalni zemljevid. Skoraj bi pozabila zapreti usta od presenečenja. Pravi vrh je bil še zelo, zelo daleč. Ni nama preostalo drugega, kot da se lotiva ozke stezice, ki je vodila proti njemu. Od tu naprej je popolno visokogorje. Markacije so, varoval nobenih. Tudi v sesuti grapi ne, kjer sva previdnost preklopila na najvišji nivo in vpregla vse izkušnje. Ko sva končno prilezla na nekakšen greben … spet presenečenje. Monte Aiarnola je bil še vedno daleč in nič kaj boljša pot ni vodila do njega. Končno sva prilezla na vrh, a sva opustila misel na krožno pot z nadaljevanjem proti škrbini Forcella Valdarin. Kolikor sem lahko videl tja vodi ozka in izpostavljena stezica brez varoval in to je bilo za ta dan preveč. Podlaga prejšnjih dni in vožnja domov sta zahtevala povratek po znani smeri dostopa. Ni bilo lahko, a vsaj ni bilo dodatnih presenečenj
. Sledil je le še položni del in po dobrih šestih urah sva zaključila tokratni obisk Dolomitov. Več v foto-zgodbi …
Koordinate izhodišča (Passo Sant'Antonio): 46.5727039N, 12.4809100E